ponedeljek, 21. december 2015

najprej so prišli...

protijem in vsem, ki jim ni (bilo) mar.
ostalim pa hvala za ZA.

najprej so prišli po komuniste,
a nisem spregovoril;
nisem bil komunist.

ko so zaprli socialiste,
sem ostal tiho;
nisem bil socialist.

ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil sindikalist.

ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več,
ki bi spregovoril.

Martin Niemöller (1892–1984)


najprej so prišli..., provokativna pesem nemškega pastorja martina niemöllerja govori o strahopetnosti nemških intelektualcev v času vzpona nacizma, ko so skupino za skupino čistili nemčijo svojih nasprotnikov.

sam je napisal vrsto variacij in priredb originalnega besedila, ki jih je uporabljal v različnih govorih; v prvih verzijah so bili vključeni tudi invalidi oziroma neozdravljivo bolni (kar je zgodovinsko pravilno), tema vseh pa je preganjanje, krivda in odgovornost.

več: http://www.history.ucsb.edu/faculty/marcuse/niem.htm..

petek, 11. december 2015

četrtek, 3. december 2015

ne poZAbite: čas je ZA

kdor ostane doma, je proti!

jz sicer mislim, da bi bil referendum (in pri tem mislim na vsakega, tudi če bi ga sam predlagal) legitimen samo, če bi predlagatelj zbral več kot petdeset odstotkov glasov volilnih upravičencev. vse ostalo... ni glih večina, ali pač?
pomoje bi ga potem tisti, ki ga izgubi, moral tudi plačati, ampak, dobro, že 50% + bi bil uspeh.
torej,

ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 3. marca 2015?

odgovor, seveda, je ZA!
torej... pot pod noge in na glasovanje!

btw, ne pozabite: rok za prijavo na glasovanje iz tujine je jutri, 4. decembra 2015, do 23:59. šteje rok prejetja. in potem, ZA!

vsi iz slovenije pa 20. decembra na volišča.

razmišljanje, da je bojkot referenduma dovolj, pa je napačno! če bodo namreč protiji zbrali svojih 340.000+ glasov, mora to hkrati biti večina tistih, ki so se referenduma udeležili.

za vsakogar od nas je pomembno, da se izreče ZA: morda bo odločil en sam glas.

ps koristno je kdaj pa kdaj poškiliti na: čas je ZA (čeprav mi kampanja ni glih najbolj všeč)

sreda, 23. september 2015

gledam ga

gledam ga. kako ga od strani opazuje, in potem reče, nekako mimogrede, kako ima majhne, skoraj brezbarvne oči.

gledam ga. kako ga od strani opazuje, in potlej navrže, nekako z odporom, da bi se moral obleči bolj svojim letom primerno, saj zagotovo že kakšnih petdeset let ni več najstnik (seveda pretirava, za kar mnogo let).

gledam ga. kako ga od strani opazuje, in potem, ko odide, s klovnovskim izrazom na obrazu oponaša njegove včasih narahlo poženščene kretnje, njegov živčni smeh in pripominja, da sploh ni duhovit, ampak da samo duhoviči in mu je jasno, da se šalam nihče ne smeji (kvečjemu njemu, dodaja v podtonu) - in mu je, logično, potlej nerodno zato.

gledam ga, kako od strani opazuje njegovo odsotnost zaradi službe, in komentira, kako se totalno preveč hvalisa s svojim (ne)delom, kot da je pravkar rešil svetovni mir, v resnici pa zgolj preklada papirje (dva spisa na dan) in da obstaja velika nevarnost, da se bo nekega dne prebudil spremenjen v velikanskega mrčesa kot tisti samsa iz kafke (in nato zamrmra s stisnjenimi zobmi, če to že ni).

gledam ga, kako neprestano po malem napeljuje pogovor nanj, govori o njem, tako, opravljivo, posmehljivo, zbadljivo, včasih celo malo žaljivo... in nisem prepričan, da mu je zoprn sploh - bolj se mi zdi, da je neuresničljivo zaljubljen vanj.

ampak on pravi, da niti v sanjah ni gej.

torek, 16. junij 2015

kroz prozor noći

negdje gdje nema mene, ti si (ne, tu nema mjesta za mene).

izdaleka promatram odsutnog sebe. kao vampir u ogledalu sa vratima samoće na kraju.

iako nevidljiv, takav sam kao uvjek. pomalo pijan, sa jednim džojntom previše? lutajući kroz život, sam, rukom u ruci sa sobom? mali klaun sa crvenim osmjehom... kao pola najtužnijeg mjeseca na okrečenom licu? nisam sasvim siguran u ovim riječima, jer ne mogu da se vidim, da se nacrtam. koje je boje srce izgladnjele duše?

molim te, ne mrzi me danas...

zvukovi srca kad netko leži sasvim priljubljen uz tebe i boji se. crni ključ u stražnjem džepu traperica.

svaki je odlazak jedan smak svjeta.

molim te, ne mrzi me danas... meni ne trebaju sjećanja. samo pozovi me, i ja ću doći. negdje postoji mjesto gdje postoje riječi.

da li te ikada boli duša kada me čitaš u mojim snovima?

molim te, ne mrzi me danas... meni ne treba otrovna kiša. samo uberi moje oči i pokrij se toplinom mojih pogleda. negdje postoji nebo gdje postoji svjetlost i u mojoj tami.

ponekad plaćem za tebe. ponekad zbog tebe. ali nikad za tobom.

negdje postoji vrijeme gdje ljubav za tebe još ima odjek. tada hoću da znaš da sam za tebe zauvjek.

i neću da mi oprostiš da te zauvjek volim.

ponedeljek, 1. junij 2015

umreti ljubezen

umreti ljubezen se zdi morda enostavno.

na prvi pogled.

ampak...

umreti ljubezen pomeni izbrisati eno ime, dokler ti ne ostane samo še tvoje... ali pa moraš pozabiti še tega.

umreti ljubezen pomeni izgubiti eno besedo, dokler ne postanejo pesmi samo slepe pege na belih lisah sveta.

umreti ljubezen pomeni skriti se pod kopreno; pustiti, da barve v pogledu zgubijo delček svoje moči in sijaja, kot bi ves čas rahlo rosilo... dokler ves svet ne postane siv.

umreti ljubezen pomeni izgubiti en radosten ton. dokler se polagoma pesem življenja ne izprazni v tišino.

umreti ljubezen pomeni utrgati list, dokler ne ogolijo vse veje.

umreti ljubezen pomeni zlomiti cvet vrtnici, dokler nisi več mali princ in ne vidiš ničesar več skozi otroškost svojih oči.

umreti ljubezen pomeni stopiti na stezo za enega in nadaljevati sam po poteh, oblikovanih za dva, dokler nekega dne ne zaplešeš pas de un v zarji večera.

umreti ljubezen pomeni sprejeti prazni dotik. dokler ne ostane samo še seks temne sobe za lažni občutek bližine, ki izgine, še preden odpreš oči.

umreti ljubezen pomeni zatajiti svoje bitje srca in svoje dihanje duše.

umreti ljubezen pomeni evtanazirati košček sebe. dokler se v celoti ne umreš.

ali pa... biti pogumen, biti živ. čeprav z bolečino.

petek, 15. maj 2015

luxembourg, 12 points

in case you haven't heard this: luxembourg's prime minister xavier bettel married his gay partner gauthier destenay today. therefore, bettel has become the first EU leader to marry a same-sex partner.

luxembourg passed same-sex marriage and adoption bill in a 56-4 vote in june last year, with the law having come into effect on january 1 this year.

btw, luxembourg is the only country in the world to have both an openly gay prime minister, xavier bettel and deputy pm, etienne schneider.

congrats and... till kingdom come!

(photo: www)

torek, 14. april 2015

utrujen

utrujen sem.

utrujen, da boli.

utrujen od dela, ker je plus deset ur na dan nekaj tednov zapored počasi preveč.

utrujen od zdravil, ki jih goltam med delom, ker si ne morem privoščiti postelje.

utrujen od oblakov, od dežja... in od neba, ki se skoraj neopazno vsak dan spreminja nad mano.

utrujen od svojih strahov.

utrujen od tujih tišin, utrujen od brbotanja mojih besed. kar naprej se porajajo. in povsod. in jz sem utrujen od premišljevanj.

utrujen od noči brez spanja. včasih utrujen od sanj.

utrujen od zvezd, ki govorijo, pišejo, ali molčijo. utrujen od sebe, ki z njimi pišem, govorim, ali molčim nazaj.

utrujen od nemoči.

utrujen, kdaj, celo od ljubezni... ker včasih tako neskončno boli.

utrujen od vsega bi rad zaspal,
če ne bi ti, moj dragi, sam ostal.**

ampak saj ne bi, zares.

** William Shakespeare, 66. sonet (meni ena najdražjih pesmi, ki sem jo, spominjam se, v dramskem v prvem letniku srednje šole govoril z odra samo za zanimivega fanta, ki me je vznemirjal na en čisto poseben način...)

ponedeljek, 23. marec 2015

vsi pesniki so po malem zaljubljeni vate

mislim, da so se vsi pesniki po malem zaljubljali vate.
sprehajam se po straneh njihovih knjig, ki pod mojimi prsti šumijo kot listje dreves, kakor da sem posadil park iz njihovih verzov.
tako poznana mi je otožna melanholija njihovih pesmi.
njihovi stihi obujajo moje trenutke s teboj.
kakor prsti dveh rok se v njih moja duša prepleta s tvojo.
v njih je vonj tvojih oči, tvojih ustnic, tvojih dlani, tvoje kože, vonj nemira tvojih iskanj in tvojih razgretih strasti (si pozabil, da vem, kako (se) ljubiš?).
po letnih časih iz tvoje intime dišijo.
skozi prizmo besed so v njih vse barve tvoje svetlobe, vanje so vtkani drobci tvojih bolesti, kakor bi vsaka od njih nosila tvoj osebni pečat.
ti ves si v njih. celo praznina ima tvojo obliko.
kajti vsak bralec (kot tudi vsak pesnik) je odisej, ki po ulicah minulih dni išče vrata do itake.
četudi pogosto najde le sebe v zrcalu odhajajočih stopinj sredi tišine in pogrešanje zaboli kakor samota na pragu smrti.
in vsi pesniki so po malem zaljubljeni vate.
kajti vse njihove pesmi (in tudi moje) so spočete v vročici duše... in s krvjo srca zapisane v spomin časa.

(za dan poezije)

četrtek, 19. marec 2015

njegovo ime

na dolgočasnem sestanku
na mizo na skrivaj napišem
njegovo ime

zardelih lic
sem za hip zopet
star petnajst let

nedelja, 15. marec 2015

senca

ubija.

po malem.

vsak dan.

temna senca nad življenjem.

slika v moji glavi: dve luknjici, kri, in nejasen vampir, ki počasi izpija življenje.

seveda za to ni besed.

razen neizgovorljivih.

in če bi bile, kaj bi lahko dejale?

torek, 3. marec 2015

trikrat hura za nov družinski zakonik v sloveniji!

pred približno dvema letoma sem napisal čistim, moj "za" za takratni družinski zakonik. ki ga je nato spodnesel referendum.

nocoj pa moj mobič brni z veselo novico. slovenski državni zbor je sprejel novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. z 51:28 glasov.

končno!

na njeni podlagi istospolni pari dobivajo pravico skleniti zakonsko zvezo in posledično tudi možnost posvojitve otrok.

meni se zdi to ful fajn. saj se zavedam, realno, da ni vsak - ne gej ne strejt - za partnerja, še manj za starša, ampak sem vseeno vesel. če bi lahko testirali potencialne starše (kar morda niti ne bi bilo slabo), sem prepričan, da se istospolni ne bi odrezali prav nič slabše (morda kdaj ali kje celo bolje, kdo ve). gre preprosto za to, kakšen je človek... kakšna je duša. drugega nič.

torej, še enkrat, hura!

če pa se bi komu skozi šivankino uho z nevemkakšno pretvezo vendarle spet posrečilo spraviti referendum (moj prijatelj, ki je pravnik, sicer pravi, da ne)... no, ve se, kam bo šel moj glas. zagotovo.

sobota, 14. februar 2015

tvoj objem

nocoj si prišel. ne pričakovano, a tudi ne nepričakovano; preprosto bilo je, da je tako prav.

prišel si, kakor da me imaš, nekje, še zmeraj rad.

prepoznal sem zven tvojih korakov, ovit v tisti poznani, domači vonj sivke, ki je kot esenca miru v poznem poletju provanse, ko se smehljajo celo noči. in tvoje lice z okusom slanega morja.

prepoznal sem moč tvojih rok, ki so se sklenile okoli mene v trden objem. prepoznal sem tvoje dlani, velike, moške, in vendar nežne in ljubeče. kot tvoje besede. kot ti.

čeprav tokrat nisi rekel ničesar, samo v objemu si me držal, dolgo, dolgo, vso noč... tudi jaz nisem rekel ničesar, a sem ti vseeno dal vse, kar je lepega v meni, in vse, kar boli. in tvoj stisk, močan in trden, je odgovarjal, da poznaš in razumeš vse moje neizgovorjene strahove, vse neizrečene skrbi, vse stiske in teme, ki jih moram nositi zaklenjene v sebi, da funkcioniram. da se lahko nasmehnem navzven. umirjal si me in me božal z zrelo modrostjo duše in toplo naklonjenostjo srca, ki sem ju že spočetka občutil kakor bližino. da še zmeraj najdeš v meni tisti samo moj žarek svetlobe. da bom zjutraj zmogel naprej. da obstaja vrsta poti. in da smrt ni tako strašna, kot se morda bojim.

vem, zakaj si prišel nocoj. naključij ni, mili moj.

hvala ti.

petek, 6. februar 2015

veliko vprašanj

ljudje veliko govorimo o ljubezni. pa ne samo govorimo, jasno, tudi zaljubljamo se, ljubimo, imamo radi... včasih nas celo kdo udomači ali udomačimo mi koga. postanemo partnerji, ljubimci, prijatelji... nekateri se celo poročijo in imajo otroke in videti je, da se imajo prav fajn v svojih udobnih življenjih.

potem pa se zgodi... force majeure.

o filmu turist (morda bolj znan kot force majeure) nisem vedel ničesar (se zgodi) in najprej sem mislil, da gre za nekakšno družinsko dramo. švedski film pač. nisem bil razpoložen za psihološka seciranja in niti pritegnil me ni, na začetku (razen, ok, mogoče, smučanja). pa še taka zoprna familija (še najlažje bi se identificiral z malim dečkom, ampak, po pravici povedano, se vsaj tisti večer nisem hotel).

zaposlen s popcornom in zdolgočasenim presedanjem sem točko preloma sploh spregledal (tole naprej bo spoiler in če si film nameravate ogledati, je mogoče bolje, da ne berete naprej). v skoraj plazu, ki je zmotil družinico pri obedu na terasi restavracije na smučišču, je ženo/mater zaskrbelo predvsem za otroka, ki ju je skušala kar najbolje zaščititi, medtem ko se je mož/oče na vrat na nos pognal v notranjost restavracije. meni se je sicer zdelo, da je vsaj enega otroka on potegnil s seboj in da bo drama v tem, da jih bo zasul plaz, vendar prav on ne bo sam od sebe prilezel izpod snega in ga bo treba reševati. ena brezzvezna akcija, skratka.

ampak ne. pokazalo se je, da je šlo za lažni preplah in jih je plaz samo narahlo oplazil (če sploh), da pa se je tip v paniki pač... pobrigal zase. zgolj in samo zase. obrnil je hrbet ženi in otrokoma in jo ucvrl na varno. se je brez premisleka v trenutku samo instinktivno odzval, kot mu je velel nagon: zbeži! (in kot bi se mogoče še marsikdo drug), ali pa je navaden strahopetec, oče in mož, ki je odpovedal v svoji vlogi moškega-zaščitnika in si zato zasluži zaničevanje? ga ima žena, ki je skušala zaščititi otroka, pravico prezirati, ker je ravnala požrtvovalno, ali pa je tudi ona ubogala samo svoj nagon, a tokrat materinskega, ki ga je narava morda postavila celo nad nagon po lastnem preživetju?

tako se je torej odprla osrednja tema filma in vprašanje o odzivu na mejno situacijo me je zaintrigiralo. na nek način je seveda tako preprosto in lahko obsoditi junakovo ravnanje, pa vendar... jaz nisem (rad) sodnik, niti v fikciji. tudi ne vem, kako bi se sam odzval v nenadni katastrofi. mislim, da pravzaprav nihče zares ne ve, na katero stran bi se v takem primeru zakotalil njegov kovanec. in mogoče je sreča, da večini tega ni treba nikoli odkriti.

ali torej tak mejni trenutek... sname masko ljubezni? ali ne ljubimo dovolj, če se nismo pripravljeni žrtvovati/se ne žrtvujemo? ali preprosto v paniki prevlada nagon, ki se mu pokorimo brez razmisleka, pa naj bo kakršenkoli že?

po drugi strani pa seveda obstaja kopica pripovedi o čisto "običajnih" posameznikih, ki so v izrednih položajih tvegali ali celo žrtvovali življenje za sočloveka/soljudi. ne samo za družino ali prijatelje, ampak tudi za povsem nepoznane ljudi. kaj vodi njih? je to ljubezen? pogum? etična drža? ali kaj tretjega

torej film, ki mi je povsem nepričakovano odprl kopico zanimivih vprašanj.

ponedeljek, 2. februar 2015

spomin ki je njegov ki je moj

so ljudje, ki se nikdar ne poslovijo.

ne, to ni dober uvod.

prav bi bilo zapisati, v vsakem življnenju so (redki, zelo redki, a so) ljudje, ki nikdar ne odidejo. ne, ker jih ne pustimo od sebe, ampak ker preprosto ostajajo. ne samo z nami, ampak v nas. kot del nas samih. kot košček duše ali košček srca. so v naših solzah in našem smehu, so v naših radostih in naših bolestih, so v naših bojaznih in našem veselju, ko sanjamo ali smo budni...

(za) vedno.

in v njih je ljubezen. do nas, ki smo... tukaj in zdaj.

ali ne vidiš zvezde, ki v dolgem nizu neprestanih noči pada na tvojo dlan?
ali ne sanjaš vrtnice, ki zacveti v snegu?
ali ne poznaš morja, ki šumi, kadar prisloniš školjko k ušesu?
ali ne slišiš jesenskega listja, ki igra na klavir?
ali ne čutiš, da je pomladna pesem dežja na obrazu pesem ljubezni?

in takrat, ko si čisto sam in na dnu in nočeš nikomur govoriti o svojih najbolj temnih strahovih, prepoznaš nasmeh lune, ki te poboža in tiho zašepeta, ne boj se, saj bo vse v redu, boš videl... tedaj veš.

da je nekdo vedno s teboj.

da ni konca poti.

nedelja, 25. januar 2015

that's what friends are for...

jaz ga nikoli nisem poznal. sem pa o njem veliko slišal. spočetka precej dobrega, potem precej slabega, in dobro se je skozi čas marsikje spremenilo v tišino.

jaz sem verjel (in še verjamem) v tisto, kar je bilo dobrega. zaradi plemenitosti njega, ki mi je o tem dobrem pripovedoval. mogoče bi lahko parafraziral tiste znamenite besede in dejal, kar ste mojemu prijatelju dobrega storili, ste meni storili. in kar je bilo morda slabega... jaz prav gotovo nisem na svetu zato, da bi sodil ali obsojal. ker nikoli ne vemo, zakaj je kaj (bilo) zakaj, razen, če bi nam čisto zares bilo dano postati nekdo drug. v tem primeru pa bi seveda tudi ravnali tako. kot je ravnal tisti drugi.

se mi je pa zgodilo, skoraj štiri leta je od takrat, da sem ga branil v eni malo bolj vroči in že rahlo opiti kavarniški debati, češ da jaz pač vem. da je bil nekomu dober. in zame to šteje. da je bil dober tistemu nekomu. šteje zelo. nihče mi ni hotel prisluhniti, en starejši, sicer zelo fin gospod (ki pa včasih misli, da je nad vsemi in vsem), pa mi je prisolil klofuto. češ da sem en naiven idiot, ki slepo brani zaradi nekega "kao" plemenitega srca (s sarkastičnim poudarkom na kao). nisem ga mahnil nazaj, a ne toliko zato, ker so me (na)učili vljudnosti do starejših, ampak sem (bil) na to klofuto pravzaprav ponosen. ker sem jo dobil, ker sem branil iz ljubezni. z njim pa vseeno ne govorim več... kajti tistih, ki so moji, ki jih imam rad, si ne dovolim žaliti. "kao", my ass.

in, kot je bilo rečeno takrat, od njega, ni pomembno, če je ljubezen nespametna...

saj zares ni. važno je imeti rad. važno je biti in ostati prijatelj - da zaupaš, da verjameš, da braniš - pa če si sam proti čisto vsem.

sreda, 21. januar 2015

muzika

ko pride sivina, umolkne glasba. to je tako. ampak tista najlepša nikoli.

kar nekaj let sem imel najrajši tišino. na cedejih se je nabiral prah (samo tistega, skritega globoko v predalu pisalne mize, sem včasih vzel v roke. ga gledal. odprl škatlo. gledal besede, izpisane z lično, estetsko pisavo. dokler ni kamen v grlu, ki ga nikoli nisem mogel spremeniti v solze, postal pretežak. ko sem odhajal, sem ga zadnji trenutek vtaknil v nahrbtnik in odnesel s seboj. zdaj je spravljen v nekem drugem predalu, molčeč. solze se še vedno ustavijo v grlu.). starih empetrijev (v vseh formatih) si ne zavrtim nikoli, čeprav jih zvesto prenašam s kompa na komp in z mobilca na mobilca. samo včasih zdaj kdaj pobrskam po njih. na hitro. da znova vem, da ne zmorem pritisniti 'play' (samo pri enem sem, ker sem našel v njem en drug pomen... z bolečino, ki sem jo razvozljal in posvojil). pregrenko. pretemno. presladkosvetlo in neki drugi prostor in čas.

meni muzika vedno nosi besede. in ljudi. ki govorijo tudi mene. kot včasih slike. vsak van gogh je pisma theu je zvezdna noč in je tudi aleks (and when no hope was left in sight / on that starry, starry night / you took your life as lovers often do...). vsaj včasih že.

rad imam, recimo, čajkovskega. njegovo glasbo znam prevesti v besede. ful.

rad imam, recimo, radeta šerbedžijo (iako ne mogu zaboraviti). on poje poezijo.

rad imam tudi muziko iz glavnega mesta s.-jevega srca. prej je nisem kaj dosti poznal (v nasprotju z literaturo), niti poslušal, ampak postaja mi blizu, podobno kot on.

ko sem prišel sem, je v stanovanju nonstop brbotala televizija. ne da bi jo gledal, temveč ker zvok, ki ga je oddajala, ni bil ne tišina ne glasba. nekega dne sem prižgal radio. postajo z modernimi hiti (tudi v klubih imam najraje to), ki v sebi ne nosijo nobenih spominov (no, zdaj kak od njih že, ampak to so sedanji spomini). in tudi v njih so besede in verzi s pomenom, vsaj zame.

ko pride sivina, umolkne glasba. ampak tista najlepša nikoli.

ker ptica nikoli ne neha peti.

ponedeljek, 19. januar 2015

ponedeljek, 12. januar 2015

zaradi ptice...

ko sem na dnu te iščem
te najdem
duša ne umolkne


... je v mojem srcu dan za pomlad.

... vidim zvezde rumene cvetove pod nebom spominčic.

... razumem besede solza in govorim šepet morja.

... včasih sanjam srečo in vem, da nekje muzika je.

... sem se naučil odpuščati bolj, čeprav (še) ne sebi.

... bi bil rad dober tudi takrat, ko je težko.

... še vedno verjamem v ljubezen.


sobota, 3. januar 2015

ptica, zvezde, poljub

opolnoči so ognjene ptice zavzele nebo (tudi moja, tista, ki jo jz nosim v duši) in zame (name) so padale zvezde...

to je moj najmočnejši spomin na najdaljšo noč.

pravzaprav je bilo kar fajn: polnoč sem (po večerji pri s.) dočakal s par frendi v (prenatlačenem) centru mesta ob penini v plastičnih kozarcih (ok, nije otmeno, znam, ali ipak...) z željo za vse lepo vsaj v mislih za vse, ki so (ste) mi tako ali drugače blizu.

opolnoči so ognjene ptice zavzele nebo in name spuščale zvezde... in potem, prvi poljub v novem letu.

ps ali sem pripeljal bastet? seveda sem; ampak o tem mogoče kdaj drugič. in, imenuje se knight.