bodika

 

Naj bosta tako nocojšnja kot tudi zadnja noč v letu noči upanja in znanilki drugačnih, toplejših dni.

Naj bo bodika simbol vsega, kar v novem letu želim vsem vam in tistim, ki jih imate radi: da bo to za vas leto, polno zdravja in smeha, da se boste znali razveseliti vsakega, še tako drobnega nasmeha, pogleda, daru ali dosežka, da boste delali z ljudmi, ki vas cenijo in spoštujejo, da boste obdani s prijatelji, ki so vam zmeraj vdani – in da bo z vami, ob vas, za vas nekje vedno nekdo, ki vas ima rad, ko ste na vrhu ali na dnu in zaradi katerega ne poznate samote.

Naj bo to leto srečno. Zate.
Aleks

melanholija pogrešanja

"V najbolj črnem jedru tega nedeljskega jutra: Zdaj se v meni polagoma dviga resnobna (obupana) tema: kakšen je odslej smisel mojega življenja?", je nekega enajstega decembra v svoj Dnevnik žalovanja (Journal de deuil) zapisal Roland Barthes.

S knjigo sem se prvikrat srečal prav v tem času pred desetimi leti in marsikateri zapis ali zgolj drobec zapisa je ubesedoval neke oblike mojih težko- ali celo neizrekljivih lastnih občutij, še najbolj povezanih s pogrešanjem, ter občutij, ki sem jih skozi nekaj let prej (za)slutil v nekom bližnjem. Ki je tudi danes z menoj. In jaz z njim.

Barthesa, žalostno zaljubljenega v angelsko lepega Hervéja (Guiberta, avtorja, ki mi je sicer najbližji v svojih dnevnikih) po svoje rad berem; všeč mi so mi dnevniški zapisi in Fragmenti ljubezenskega diskurza (za vedno pa obžalujem, da fragmentov gejevskega diskurza ni utegnil napisati)...

Letos je Dnevnik žalovanja izšel tudi v slovenščini v prevodu izvrstne prevajalke, gospe Suzane Koncut. Do mene je priromal v paketu; in če ga (še) niste brali: je branje za vsakogar, čigar žalosti... otožnosti... melanholije duše so globlje, kot je videti na prvi pogled.

∞

zakaj ptica

je svetloba

v moji duši