naj bo!

v decembru si vedno želim za vse ljudi veliko, veliko toplega in dišečega decembrskega razpoloženja… tistega pravega, ko v njem tu in tam tik za seboj zares začutiš prhutanje kril angelov, svetlih, belih... čeprav najbrž povsem nedosegljivih (kdove, če se svetli in beli angeli sploh lahko zmenijo za alekse, kot sem jz?) .

to (brez vprašanja) sem rekel s., ko sva bila udobno zleknjena na kavču pod zvezdami v mojem delovnem kabinetu (ko sem prišel sem, pobit do neba, sem na ta strop dal zvezde, ki svetijo kar precej ur, da imam nad seboj zvezdno nebo vedno, kadar ga potrebujem (pogosto).

ampak besede, namenjene eni sami duši, pišem s pravimi zvezdami na pravo nebo…

tis en tak čukec, je rekel s. no, saj.

in to vam želim, dragi moji bralci in bralke: galaktično čarobne pred- med- in po- praznične dni!

će...

če bi imel moč, bi bil danes drugačen.

in tudi jz.

in, morda, tudi ti.

the silence breakers

osebnost leta revije time 2017: the silence breakers.
(tisti/-e, ki so prekinili molk in seznanili javnost s spolnim nadlegovanjem in nasiljem).

vsaka čast vsem.
vsaka čast vsakemu, ki je spregovoril.

Foto: Time Magazine

mislim, da je to ena lepa novica za današnji dan.

čisto vsak dan

morda zveni nenavadno, a čisto vsak dan je z menoj.

včasih je samo misel, kot bežen dotik toplega vetra na morski obali, ki mi razmrši lase, ali rumeni metulj, ki na sončen poletni dan vzleti v nebo (zrak zadiši po sivki) in mi izvabi nasmeh. včasih samo skozi noč boža moje sanje.

včasih mu govorim. nekoč me je naučil, da lahko delim z njim vse bolečine, vse svoje žalosti, tudi najbolj temne, in vse svoje strahove, tudi tiste, o katerih molčim celo sam pred seboj.... kam se zateči v urah otožnosti, če ne v njegov objem, njegov stisk? mega in mega bajtov bi porabil, če bi spisal vse to (pa tudi, le kdo bi to bral?).

tudi takrat mu govorim (tudi tega me je nučil on), ko kaj dosežem in sem celo malo ponosen nase, čeprav čisto potihem; v fontu 2, bi dejal on (človek ne bi verjel, a nekaj tega se skozi čas vseeno nabere...).

tudi vesele trenutke delim z njim, čeprav, se bojim, je svetlobe manj kot teme (pa ne le zaradi mene).

in včasih, v mislih samo..........

in vendar ne znam, ne zmorem mu reči, hvala.

moj rumeni metulj v temi. tudi na današnji dan.

(am i crazy for loving you?)

comme..., i

...je t'aime à travers ce que tu écris... *

vzljubiti nekoga skozi besede, ki jih piše, sploh ni težko... ker skozi izpisane besede vedno preseva duša.
vsak od njih je poezija, meni, zame: cher rimbe bien gentil, federico garcia lorca, william cliff (mogoče tudi andré imberechts?), hart crane, hervélino (sans la photo aussi), jean genet... začara tudi kavafis (njega bi lahko vse noči poslušal recitirati pesmi...)

in še nekdo, čeprav mi je zatdil, da ni pesnik.

a je od vseh najbolj moj.

* Hervé Guibert, Lettre à un frère d'écriture

utrinek s potepa

med polji rumenih sočnic

je vprašanje,

če te imam rad,

povsem odveč.

mojatvoja

sing me to sleep

pesem tebi

moja

nocoj

iz moje beležnice: zasanjano, na podzemni

črn
kot bi ga narisal z ogljem na nočno nebo
čista lepota mladosti
z mehkimi temnimi kodri
navihani plamenčki se prižgejo v očeh
ko me pogleda
z drobnim nasmeškom
v beležko zapišem,
angel.

pisanice

povsem vseeno mi je, a rečem, ja, ker vem, kako preži na vsak znak življenja v moji notranjosti, ko me vpraša, ali bi imel pisanice.

potem pride in prinese starinsko pleteno košarico (nimam pojma, kje jo je našel), veselo od najbolj pisanih pisanic.

gledam jih in jih berem: zelene za upanje, modre za svetle sanje preko neba, rumene za sonce, oranžne za zdravje in smeh, rdeče za ljubezen. in pomislim, kako vsakdo od nas potrebuje upanje, sanje, sonce, smeh, zdravje, ljubezen. zaželim si, da nihče ne bi  ostal brez njih.

naenkrat mi ni več vseeno. in vidim, da to ve. (vesel je tudi, ko pisanice deliva).

na poti nazaj greva v starbaks na tall kapučino in čokoladne cookieje (my favorite). zdaj vprašam jaz, pri meni ali pri tebi? mislim na ta konec tedna. reče, pri meni. mislim, da ima prav. najbrž tudi on čuti, da sem pri njem vedno malo bolj živ.

na podzemni mu naslonim glavo na ramo in pomislim (ne prvikrat), da bi vsaj včasih bilo lepo biti samo tukaj in zdaj. in znati samo dajati ljubezen.

imejte se lepo!

poetry for coffee

black coffee

is reflecting

in the dark pupils

of the eyes of my lover

hot

sensual

alluring

to drink or to drown
that is the question

(p.s.: or maybe both?) 

en droben preblisk za dan poezije; ker se menda tudi v SLO na ta dan da zamenjati pesem za skodelico kave - no, recimo, da jz danes častim, če si kdo od vas zaželi… 
sicer pa vam želim en zelo poetičen dan. ne pozabite, da je poezija vse tisto, kar je najlepše.

moja beležnica

na projektu, kjer se trenutno udinjam (quite cool, actually), smo ob novem letu prejeli male beležnice, take kot moleskinove, samo z nekimi logotipi in koledarčkom in nekakšnimi kao pametnimi nasveti (no ja).

jz v glavnem ne pišem na roko, ker imam obupen rokopis (beri: srakopis) in večkrat težko kaj preberem za sabo. sezname za trgovino, ideje za službo ali za kaj napisat si zapisujem v mobilca in tako je beležka nekaj časa ležala na moji pisalni mizi v službi, potem doma, potem na nočni omarici…

potem sem po naključju dobil en še kar fini kuli za zraven in, navsezadnje, zakaj pa ne, sem si rekel, lahko bi, tako kot je Hervé Guibert zapisoval svoje dnevne vtise v zvezek (ki jih pravkar prebiram in ponavadi s težkim srcem zaspim, ker so žalostni in lepi, kakor ljubezen), v bežeko pisal kakšne svoje kratke impresije (bolj za na blog, recimo, ker nisem glih nek umetnik)…

in še preden sem čisto zares misel domislil do konca, se mi je na prvi list zapisalo,
fou de t. ...
hervé...
ou qui?
(fou de vincent je Guibertov roman in t. njegova najgloblja (čezsmrtna) ljubezen.

in tako ima beležnica - zdaj moja - svoj namen.

just another day for love

sanjal sem o odsotnosti bolečine...
je zapisal Hervé Guibert (mogoče bom kdaj kaj malega spisal o njem; njegov Le Mausolée des amants - kar prav zdajle berem, je tak malo genetovski…)

veliko ljubezni za valentinovo vam želim.

naj vam kdo pride in nihče ne odide (tudi v prijateljstvu je lahko veliko ljubezni).

spominček

druga nota na nebu

danes

zveni tebe