hvala

ta vpis je moja drobna zahvala vsem mojim bralcem; predvsem in še posebej pa vsem, ki so (tudi) v iztekajočem se letu soustvarjali prepletanja mojih besed. s tiho željo, da ostane (vsaj) tako še naprej.
torej, hvala:

Petri, za prvi komentar v letu.

Alenki, za tople besede in tople haikuje (še vedno: škoda, da njen blog molči).

Vetru, za božajočo sapico v laseh.

Svetlobi, za svetle besede, ki dostikrat zaplešejo (tudi tvoje pesmi pogrešam).

bralcu, za vsa zvesta branja.

Matevžu, za (spletno) prijateljstvo, ki traja.

Professorju, za vse odlične ocene.

Dragici, za neizčrpen optimizem in vzpodbude.

Enemu Fantu, ki je (pre)bral tudi mojega Rimbauda.

Janji, za čudovito odprto razmišljanje o ljubezni.

KR ENemu, ki verjamem, da to ni.

b.r. , ki vsake toliko časa pribrzi in odbrzi.

Domnu, ker me ni pozabil in se je po dolgem dolgem času spet vrnil.

anonimnemu..., za vso dobrost, ki jo čutim in slutim v njegovih besedah.

moji ptici, da je in poje v moji duši.


vse lepo... kjerkoli ste.

spominčice

noć je. dublja od ovog jedanaestog decembra teško će moći.*

(ampak lahko)

cvetovi spominčic na odprti dlani.

sam sam. samlji od sviju.*

vendar se vrača, objem, z njim.**

. . .

*iz Druge knjige Žarka Lauševića

** po Mnemozini Friedricha Hölderlina

hiv (+)

mislim, da sta verjela, da sta neranljiva. vsaj eden od njiju. nista bila.

preveč je bolelo, biti sam in zaznamovan. jaz sem ga srečal, ko je bil videti samo malo bolj suh in čeprav mi je povedal, je največ govorila melanholija v njegovih očeh, kretnjah, besedah.

gledano nazaj mislim, da ga je to najbolj prizadelo. da nista odšla skupaj. da ga je pustil preživeti.

kmalu se je odpravil za njim. s samoodločbo. imela sva malo stikov, pretreslo pa me je. mogoče tudi zato, ker si je izbral enako pot kot nekdo, ki mi je bil. blizu, mislim. zelo.

takrat, ko sem izvedel, sem se napil. za nočjo je prišlo eno težko in temno obdobje (nekaj besedil še imam (nisem prepričan, da bodo kdaj ugledala luči cybra), ki se tako ali drugače vrtijo okoli tega motiva in tistih najmračnejših trenutkov).

ampak tokrat nisem hotel govoriti niti o sebi niti o smrti. bolj o življenju. mislim, da sem storil prav, da se nisem spustil po vlaku smrti do konca, ko sem poizkusil (kajti ne vem, kako je tam, in tudi ne vsega o tu). ker se mi pretežno vendarle zdi, da je vredno biti. da si želim živeti. zaradi vseh mojih ljudi (tudi mojih bralci in komentatorji so med njimi)... četudi mi je tudi samemu kdaj toplo videti zvezde. ja, svet zna biti svetel. čeprav je včasih tudi samo kepa črnine.

pa kljub temu... nihče ni ne neranljiv ne nesmrten. in včasih se v ljudeh želja pojavi šele takrat, ko postane neuresničljiva. zato mislim, da je prav, paziti na te stvari. vedno skrbeti za varnost. in zbrati pogum in spregovoriti, vsaj tistemu in takrat, ko nas odnaša. ok?

tudi jaz bom. še naprej.