utrujen, da boli.
utrujen od dela, ker je plus deset ur na dan nekaj tednov zapored počasi preveč.
utrujen od zdravil, ki jih goltam med delom, ker si ne morem privoščiti postelje.
utrujen od oblakov, od dežja... in od neba, ki se skoraj neopazno vsak dan spreminja nad mano.
utrujen od svojih strahov.
utrujen od tujih tišin, utrujen od brbotanja mojih besed. kar naprej se porajajo. in povsod. in jz sem utrujen od premišljevanj.
utrujen od noči brez spanja. včasih utrujen od sanj.
utrujen od zvezd, ki govorijo, pišejo, ali molčijo. utrujen od sebe, ki z njimi pišem, govorim, ali molčim nazaj.
utrujen od nemoči.
utrujen, kdaj, celo od ljubezni... ker včasih tako neskončno boli.
utrujen od vsega bi rad zaspal,
če ne bi ti, moj dragi, sam ostal.**
ampak saj ne bi, zares.
** William Shakespeare, 66. sonet (meni ena najdražjih pesmi, ki sem jo, spominjam se, v dramskem v prvem letniku srednje šole govoril z odra samo za zanimivega fanta, ki me je vznemirjal na en čisto poseben način...)