včasih je samo misel, kot bežen dotik toplega vetra na morski obali, ki mi razmrši lase, ali rumeni metulj, ki na sončen poletni dan vzleti v nebo (zrak zadiši po sivki) in mi izvabi nasmeh. včasih samo skozi noč boža moje sanje.
včasih mu govorim. nekoč me je naučil, da lahko delim z njim vse bolečine, vse svoje žalosti, tudi najbolj temne, in vse svoje strahove, tudi tiste, o katerih molčim celo sam pred seboj.... kam se zateči v urah otožnosti, če ne v njegov objem, njegov stisk? mega in mega bajtov bi porabil, če bi spisal vse to (pa tudi, le kdo bi to bral?).
tudi takrat mu govorim (tudi tega me je nučil on), ko kaj dosežem in sem celo malo ponosen nase, čeprav čisto potihem; v fontu 2, bi dejal on (človek ne bi verjel, a nekaj tega se skozi čas vseeno nabere...).
tudi vesele trenutke delim z njim, čeprav, se bojim, je svetlobe manj kot teme (pa ne le zaradi mene).
in včasih, v mislih samo..........
in vendar ne znam, ne zmorem mu reči, hvala.
moj rumeni metulj v temi. tudi na današnji dan.
(am i crazy for loving you?)