v carigrad sem se zaljubil, ker me je črno morje povezalo z besarabijo.
v carigrad sem se zaljubil, ker sem si v njem zaželel eno svojih naj+ želja, in ki se mi je po vrnitvi domov izpolnila... na svoj način (vem, treba je biti previden, ko si želiš, ampak zmeraj ne gre).
carigrad imam rad, ker sem tam preživljal verjetno svoj zadnji nedolžni potep.
orhan pamuk, turški pisatelj, ki ga rad in dostikrat berem, je spisal in v carigradu postavil hišo spominjanj - masumiyet müzesi oziroma muzej nedolžnosti (83 škatel za 83 poglavij romana), Kemalov poklon njegovi največji in najlepši ljubezni.
moj muzej ni muzej nedolžnosti, vendar tudi ni muzej krivde. mogoče bi mu še najbolj ustrezala oznaka, mavrični muzej. ker je v njem zajet ves spekter barv. od najbolj svetlih do najbolj temnih. začenja se tu, med milovanji, v cybru. za čas, ki je zame (bil) kot poezija. nežen in topel kot on, in, ja, kakor jaz. in vsako zrnce časa kakor dragulj. ljubezen v njem ni moja največja, niti najlepša... gotovo pa je njena sled v duši najgloblja.
moj muzej ne pomeni konca. je (samo) dom nekim drugim, drugačnim dnevom, ki se ga vsaj malo dotika tudi najzgodnejši, starogrški pomen besede (μουσεῖον je prvotno bil prostor ali tempelj, posvečen muzam). in če je sreča, da si z nekom, ki ga imaš rad, bi moral jaz biti v njem pravzaprav srečen.
ne vem, kaj se bo zgodilo, ko (če) ga bom prehodil do konca. mogoče bom končno razpletel samega sebe. mogoče bom končno v sebi našel mir. mogoče...
kdo ve.
