hvala

ta vpis je moja drobna zahvala vsem mojim bralcem; predvsem in še posebej pa vsem, ki so (tudi) v iztekajočem se letu soustvarjali prepletanja mojih besed. s tiho željo, da ostane (vsaj) tako še naprej.
torej, hvala:

Petri, za prvi komentar v letu.

Alenki, za tople besede in tople haikuje (še vedno: škoda, da njen blog molči).

Vetru, za božajočo sapico v laseh.

Svetlobi, za svetle besede, ki dostikrat zaplešejo (tudi tvoje pesmi pogrešam).

bralcu, za vsa zvesta branja.

Matevžu, za (spletno) prijateljstvo, ki traja.

Professorju, za vse odlične ocene.

Dragici, za neizčrpen optimizem in vzpodbude.

Enemu Fantu, ki je (pre)bral tudi mojega Rimbauda.

Janji, za čudovito odprto razmišljanje o ljubezni.

KR ENemu, ki verjamem, da to ni.

b.r. , ki vsake toliko časa pribrzi in odbrzi.

Domnu, ker me ni pozabil in se je po dolgem dolgem času spet vrnil.

anonimnemu..., za vso dobrost, ki jo čutim in slutim v njegovih besedah.

moji ptici, da je in poje v moji duši.


vse lepo... kjerkoli ste.

spominčice

noć je. dublja od ovog jedanaestog decembra teško će moći.*

(ampak lahko)

cvetovi spominčic na odprti dlani.

sam sam. samlji od sviju.*

vendar se vrača, objem, z njim.**

. . .

*iz Druge knjige Žarka Lauševića

** po Mnemozini Friedricha Hölderlina

hiv (+)

mislim, da sta verjela, da sta neranljiva. vsaj eden od njiju. nista bila.

preveč je bolelo, biti sam in zaznamovan. jaz sem ga srečal, ko je bil videti samo malo bolj suh in čeprav mi je povedal, je največ govorila melanholija v njegovih očeh, kretnjah, besedah.

gledano nazaj mislim, da ga je to najbolj prizadelo. da nista odšla skupaj. da ga je pustil preživeti.

kmalu se je odpravil za njim. s samoodločbo. imela sva malo stikov, pretreslo pa me je. mogoče tudi zato, ker si je izbral enako pot kot nekdo, ki mi je bil. blizu, mislim. zelo.

takrat, ko sem izvedel, sem se napil. za nočjo je prišlo eno težko in temno obdobje (nekaj besedil še imam (nisem prepričan, da bodo kdaj ugledala luči cybra), ki se tako ali drugače vrtijo okoli tega motiva in tistih najmračnejših trenutkov).

ampak tokrat nisem hotel govoriti niti o sebi niti o smrti. bolj o življenju. mislim, da sem storil prav, da se nisem spustil po vlaku smrti do konca, ko sem poizkusil (kajti ne vem, kako je tam, in tudi ne vsega o tu). ker se mi pretežno vendarle zdi, da je vredno biti. da si želim živeti. zaradi vseh mojih ljudi (tudi mojih bralci in komentatorji so med njimi)... četudi mi je tudi samemu kdaj toplo videti zvezde. ja, svet zna biti svetel. čeprav je včasih tudi samo kepa črnine.

pa kljub temu... nihče ni ne neranljiv ne nesmrten. in včasih se v ljudeh želja pojavi šele takrat, ko postane neuresničljiva. zato mislim, da je prav, paziti na te stvari. vedno skrbeti za varnost. in zbrati pogum in spregovoriti, vsaj tistemu in takrat, ko nas odnaša. ok?

tudi jaz bom. še naprej.

chiaroscuro: moja hiša spominjanj

v carigrad sem se zaljubil, ker so v njem odmevali njegovi koraki. in jaz sem sledil njihovemu odmevu.

v carigrad sem se zaljubil, ker me je črno morje povezalo z besarabijo.

v carigrad sem se zaljubil, ker sem si v njem zaželel eno svojih naj+ želja, in ki se mi je po vrnitvi domov izpolnila... na svoj način (vem, treba je biti previden, ko si želiš, ampak zmeraj ne gre).

carigrad imam rad, ker sem tam preživljal verjetno svoj zadnji nedolžni potep.

orhan pamuk, turški pisatelj, ki ga rad in dostikrat berem, je spisal in v carigradu postavil hišo spominjanj - masumiyet müzesi oziroma muzej nedolžnosti (83 škatel za 83 poglavij romana), Kemalov poklon njegovi največji in najlepši ljubezni.

moj muzej ni muzej nedolžnosti, vendar tudi ni muzej krivde. mogoče bi mu še najbolj ustrezala oznaka, mavrični muzej. ker je v njem zajet ves spekter barv. od najbolj svetlih do najbolj temnih. začenja se tu, med milovanji, v cybru. za čas, ki je zame (bil) kot poezija. nežen in topel kot on, in, ja, kakor jaz. in vsako zrnce časa kakor dragulj. ljubezen v njem ni moja največja, niti najlepša... gotovo pa je njena sled v duši najgloblja.

moj muzej ne pomeni konca. je (samo) dom nekim drugim, drugačnim dnevom, ki se ga vsaj malo dotika tudi najzgodnejši, starogrški pomen besede (μουσεῖον je prvotno bil prostor ali tempelj, posvečen muzam). in če je sreča, da si z nekom, ki ga imaš rad, bi moral jaz biti v njem pravzaprav srečen.

ne vem, kaj se bo zgodilo, ko (če) ga bom prehodil do konca. mogoče bom končno razpletel samega sebe. mogoče bom končno v sebi našel mir. mogoče...

kdo ve.

le kdo, za vraga, si je izmislil ljubezen?

a propos "menjava srca"

večer je. v postelji listam skozi minule dneve in ne vem, zakaj se pravzaprav ne bi sovražil.

mislim na tiste, ki sem kdaj zažarel (za hip, kot meteor) na njihovem nebu, potem pa zatonil v pozabo, kot da me nikdar ni bilo..

mislim na zdaj in na tiste, ki jih srečujem pri prostovoljstvu; včasih se koga dotaknem in včasih ne... kdaj se celo iste duše enkrat dotaknem in drugič ne - in tisti ne-ji ranijo, ker mislim (ker si domišljam?), da k vsem pristopam kakor opora, kakor pomoč, nikakor pa ne sovražnik...
ampak saj vemo, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni, moja menda še posebej.

mislim na ptico.

če ljubezen ne more delati čudežev,
zakaj potem je?

celo v službi imam pri mojih ljudeh kdaj občutek, da... nisem glih del njih. čeprav vedno stojim za njimi. in najprej in najbolj od sebe zahtevam predano in trdo delo.

mogoče bi moral obrniti svoje vprašanje in reči, zakaj bi me pravzaprav kdo imel rad?

biti dober, biti nežen, biti ljubeč... najbrž si vse to samo domišljam v tistih neumnih trenutkih, ki so včasih svetli in včasih ne, in zato dobivam nazaj to, kar pač dobivam.

nocoj se mi zdi,
da bi si moral pognati kroglo v dušo. in pozabiti.
da so spomini samo kazen za minulo srečo (in teh kazni ne bi več rad).

si odpihniti dušo brez vprašanja, kje je naprej.

morda je naprej:
postaviti sebe v center vesolja,
zajahati mesec in premakniti os časa stran od spominov,
prižigati in ugašati ljudi kot da so zvezde?
ne biti dober?
ne imeti srca?

morda pa je najbolj (edino) varno vsakomur odreči ljubezen že prvi dan.

srečanje z nekom iz nekoč

se tudi jaz spreminjam tako?

ne mislim fizično, jasno, da s(m?)o vsako leto starejši in bolj šarmantni (meni so starejši moški pač všeč!), ampak zdaj mislim na tiste druge spremembe, spremembe duše.

po mailu me je poiskal nekdo iz nekoč. rekel je, da bo tu, službeno, in... dobila sva se na kavi in bilo je... žalostno, pravzaprav. pa ne, ker je izgledal drugače kot včasih, in niti ne zaradi tega, ker je kar povozil moj komaj začeti, dvozložni odgovor na njegovo na hitro postavljeno vprašanje, "in kaj počneš?", in je nanj vse do slovesa od- in govoril sam(o) o sebi, brez prekinitve, pa niti ne zanimivo; ampak zato, ker je bil tako... poln sebe, napihnjen, in kvaziduhovit (kot vsakdo se rad nasmejim, vendar duhovitosti, ne duhovičenju. že od nekdaj s težavo prenašam ljudi, ki duhovičijo... brrrr).

in tako... je nakladal. menda o čisto vsem, kar se mu je zgodilo od adama dalje, in tudi o vsem, kar si misli o vsem od adama dalje. govoril je celo neskončno dolgo uro in potem še pol ure za bis (čeprav ni doživel aplavza). skozi neskromno besedičenje pa je na dan ves čas pronicala nekakšna plehka samovšečnost in samozadovoljnost, ki ju nekoč ni bilo (ali ju samo jaz nisem zaznal?). ko se mi je oglasil, sem pomislil, da bi ga povabil tudi na večerjo, ampak... no, po debeli uri in še dodatne pol se mi je zdelo več kot primerno, da se temu odpovem.

zakaj sem tako razočaran? ker sem nekoč mislil, da je drugačen? ker je mogoče nekoč tudi res bil? ker ima, če izključim zvok, še vedno iste sive oči in ker sem mu zaradi tistega nekoč tudi zdaj vseeno še vedno malo naklonjen? ali pa sem zaradi vseh teh razlogov še najbolj razočaran nad samim seboj?

in - se tudi jaz spreminjam tako?

na endorfinu

nocoj sem po prijetno preživetem večeru tako vedro razpoložen, da (se) ne razumem, da bom kmalu spet začel razmišljati o drugih ljudeh...

sivi jurij, ii

mogoče sem to jaz sam.
sebi in drugim.
tak, siv.
pepelnato siv.

kakor ugasli ognjenik.

sive misli, ki jih ne smem zazveneti v besede.
sivi pogled, ki vidi za in pred sabo
sive poti.
v sivi mreži obupa.

(samo strah v meni je včasih črn kot najtemnejša tema)

in on sonce.

sivi jurij

včasih sem od žalosti kakor malo pijan...

poznate pesem o sivem juriju svetlane makarovič? bridka, in zareže do kosti... kot pač njene pesmi.

no, meni se zdi tako... kakor da bi to pomlad v meni bil sivi jurij (zeleni jurij je sicer eden meni ljubših likov iz slovenske folklore: pomladen, radosten, svež, optimističen. ki prinaša in ljubi življenje).

tak sivi čas je, ta pomlad... tak sivi čas so ti časi že nekaj časa. skoraj kot bi bil sivi jurij v meni že nekaj pomladi. ki se včasih zdijo kakor jesen.

ker jz... en korak naprej naredim, potem pride tisoč in en strah: vrtoglavi pogled(i) v črn vodnjak, ki mu ni videti konca. in grem dva nazaj.

pa vem, da je pravzaprav dragoceno že samo življenje.

ali morda prav zato.

česa bi se zdaj sploh zares razveselil? kratkega potepa nekam drugam? dneva na mojem morju? knjige pesmi? besede ptice?

ne vem. bi moral poskusit.

fuj teden

bljak.

teden je bil res zajeban na popizdit.

vsak dan posebej, po svoje (vmes sem enkrat celo cinično pomislil - in se grenko posmehnil sam sebi - da bi se vsi, ki me sovražijo, cel teden lahko imeli prav fajn na moj račun. vem, da ni lepa misel in me je malo sram, ker se mogoče sploh ne bi nihče, ampak... bila je tam.).

v nedeljo med dolgo vožnjo na kavo (ki je kao izlet) pogovor o tem, kaj moramo, moremo in smemo storiti za druge.

ali bi jaz res vedno (pre)več?

prespim doma. čeprav bi bilo morda bolje, če bi bil... nekje drugje.

***
(v ponedeljek grem in si kupim eno knjigo. tako, za dušo.)

tistega jutra, ko je padal dež

mogu da ljubim
oči tvoje snene
kad kiša pada
bit ću uvjek tu... * 

še zmeraj ne maram dežja. ne vem, ali res spira vse, tudi mene, ampak dež je pri meni skoraj enako depresija. duši. sivo oblačno nebo sivi pokrov nad mesti.

razen toplih poletnih neviht, ko grem ven brez dežnika, in sem v hipu premočen do kože. to mi je kul. ful.

noč ni bila lepa. v sanjah me je tlačila mora, prebujal sem se in razmišljal. o ne lepem (ali razmišljal v morečem snu?).

zjutraj se zbudim s poljubom (= me prebudi poljub... poljubi.). in obljuba (obljubam več ne verjamem, odkar. ampak včasih je kakšno zašepetano vseeno toplo slišati.). poljubi so mnogovorstni, predvsem pa povsod. rad imam taka jutra: željno moško telo in roke, ki božajo, iščejo, najdejo.
ljubiva se.


* ja, vem, da je to kao ena muska, ja

barve

barve so, po abecednem redu: modra, rumena, vijoličasta, zelena (naštete v drugih jezikih ali po drugih kriterijih si sledijo drugače). rdeče ni med njimi, ker je rdeča barva barva prelite krvi, in včasih zakrvavi tudi duša.

moje barve za pisanice. ki bodo dar (razen dveh, rumene in zelene, ki ju bom dal s., in rumene in vijoličaste, ki bosta ostali meni). ne povem, vendar vem: rumena je moja barva in zelena je barva njegovih oči.

pri s. meljem orehe. zdi se mi nenavadno. nekako starinsko, ampak po svoje lepo. izpod njegovih prstov bodo slaščice, tudi za dar (le ena majhna škatla ostane zame, ker jih nikdar ne pozabim pojesti.).

dobrota srca ni odvisna od barve vere.

nekje v minulem svetu je sejem knjig, berem na mejlu. če se preteklost lahko zgodi še enkrat, naj se. ampak tokrat z zlatim smehom brez kaplje dežja.

kajti včasih tudi oči pordijo, zaradi solza.

na moji postelji je moj popotni nahrbtnik za kratke potepe. oranžno-črn. ko sem ga kupil, sem mislil na noč, ki se preliva v jutranjo zarjo.

and what about blue?

blue in polari° means gay
blue in english means sad
blue in slovenian means wise
__________________________
° polari (wikipedia) >>>

veliko premehko

včeraj (zdaj že predvčerajšnjim, pravzaprav) sem končal eno veliko delo v službi. nekako vesel - ali vsaj zadovoljen z zaključkom - sem bil. sam konec je bil drobno darilce: med čakanjem na taksi prijeten pogovor s zanimivim človekom, ki ga precej cenim. ko se posloviva, reče, se vidimo. (mogoče pa res še kdaj. o marsičem bi lahko še (s)tekla beseda. in zjutraj zaradi njega dobim en zelo nenavaden imejl (besede so včasih kot poteg z nožem: imejl je v redu, emajl nikoli (emajl je avtogol (samoudarec?) pod pas)).

popoldne me skoraj povozi utrujenost in proti večeru zaznam nevaren padec adrenalina. v somraku, lenobno z(a)vit na kavču, preveč crknjen, da bi se česa resnega lotil, listam po knjigah (listam je relativen izraz. ampak "brskam po knjigah" se mi niti za e-bralnik ne zdi dober). nazadnje pristanem pri city of night johna rechyja. pri "give me a thousand" me potegne vase. preberem celo.

povsem ponoči, ko zaprem knjigo (=bralnik), na netu berem o (meni osebno se zdi, da veliko premehkem) opravičilu (narekovaj?) malim nemočnim žrtvam zlorab (več kot sem o tej temi povedal v kdo se boji velikega moža, ne morem reči, ker bi samo popizdil. totalno. je ena tistih, ob katerih jz vidim rdeče in zavre kri.).

v ušesa vtaknem slušalke in poslušam patetično simfonijo. na ful. solze so vroče, en spomin pa je moj lastni lahen dotik: ko sem bil majhen, je bil čajkovski klasična glasba, v kateri sem se takoj našel in nekaj kasneje v to musko celo vstavil tekst. še zmeraj se mi zdi, da izgovarja to glasbo, še zmeraj je trdno zapisan v meni. še zmeraj mi govori. in jaz, se mi zdi, odgovarjam podobno kakor nekoč - in če je to odgovor na vprašanje, koliko svoje otroške duše nosimo s sabo skozi življneje, potem je odgovor, da kar veliko, očitno.

še vedno bi rad bil poti proti soncu. ali samo je ponekad dan.

na novo...?

obrnjen dan. večer, ki je kakor jutro. spomin je trdoživ, ker cveti, četudi ga zalivaš s solzami. moški, ki diši po poletju, in moški, ki diši, kakor da svet nima konca. ali tema še lahko... poboža dušo?

prvikrat sem se ljubil z njim nedolgo nazaj, toda dolgo in nežno. tehnično gledano, sva spala skupaj že prej. ampak tisto... bil je samo objem, ki greje prezebli duši. in zdaj se mi zdi - prvič - da se (vsaj malo) v mojem zidudoneba vendarle da najti razpoko, skozi katero vodi pot do moje duše (srca). ali pa tudi ne. ne prvič, mislim. a vsekakor prvič po dolgem času (kar ne pomeni, da je za tiste od prej pot zaprta. jasno, da ni, kot je jasno, da jih imam še vedno rad. celo zelo. kajti biti za zmiri moj pomeni natanko to: za zmiri.).

kako daleč bom spustil njega (če sploh), in kako daleč bom spustil sebe (če sploh), še ne vem. še vedno se bojim... prizadeti.

ta prvič pa se mi vendarle zdi kakor začetek pomladi. kakor začetek pesmi? prvi pomladni dan je (načeloma) tudi dan poezije. meni veliko pomeni oboje - pomlad in poezija. ne morem glih rečt, da se spomladi kaj posebej "prebujam", sem pa vesel, da se zdani bolj zgodaj in stemni kasneje, da je več svetlobe, da je več sonca. pravijo sicer, da je pomlad najbolj depresiven letni čas, a meni se zdi, da sem ponavadi (v povprečju) najbolj down v novembru (plusminus dvajset dni - kar pomeni, cca dvajset dni v oktobru in cca dvajset dni v decembru zraven). čeprav tudi februarja ne maram preveč.

rad imam junij, recimo. tako, zares. in v njem dan za praznovanje pomladi, ki je kakor prvi poletni dan.

čeprav torej mogoče zame še ni čisto zares pomlad, nekako vendarle je. kot tudi na dan praznovanja pomladi ni še čisto zares poletje, vsaj ne na koledarju, pa v meni nekako vendarle je.

kakor veja drevesa, ki je na novo ozelenela...?

kao da sam izgubio dan

znam, i ja moram da siđem na poslednjoj stanici. nekog će dana to biti sutra.

kiši mi se. ali ne smem ni suzu da pustim.

ja kao da sam stvoren od žive. moje otrovne kapi tkaju teško olovno nebo ispod oblaka snova. ni pijan nitko ne može da diše. ljudi koje najviše volim najviše pate zbog mene.

jedino šapatom mogu da ćutim. kao opalo lišće pre zime. kada počinju najtužnije priče. kada se zaboravlja zvuk.

toliko toga sam doživio danas. toliko ništavog toga. jedino noć nije postala dan.

ne treba noćas da pričaš sa mnom. samo me dodirni dušom tamo negde u beskraju kiše...


dodano kasneje

kvadrat samote pod svinčenim pokrovom zelené veje

nedasemi

nisem šel k s., nisem bral, nisem pisal. nisem bil v cybru, nisem bil v parku cvetočih dreves, nisem poslušal ptic. nisem se odpravil ven po časopis (katerikoli) niti v starbaks na kavo, ničesar nisem maral pojesti, tudi pijan nisem bil... vse mi je bilo brezbarvno do črne in bolno nesmisla.

mantra dneva: ne da se mi.

obležal sem v postelji in strmel v strop, vsa razmišljanja zunaj mene, čas je počasi kapljal v nič in jaz, morda, z njim, v svojem ovoju tišine. na nočni omarici nedotaknjena škatlica cigaret.

ko se je znočilo, sem se mukoma splazil pod tuš, in potem gol nazaj pod odejo, ker se mi ni dalo lesti v svežo pižamo in ni mi bilo dosti mar, če mi je bilo malo hladno.

ponoči ne spim in se sprašujem, ali mi čas polzi med prsti in z njim življenje, ali ni pravzaprav čisto vseeno, (če) kaj počnem, ker pride na koncu itak samo konec, ali je res že dovolj, da sem preživel še en dan na koledarju... kdove, ali bi bil svet boljši, če bi bili namesto nas tukaj tisti, ki jih ni, me prešine, ali bi morda mi bili boljši, če bi bili ob nas (z nami) tisti, ki jih ni, in se obtožujem, ali ne bi moral vsak, ki je živ, biti tega noro vesel in početi kaj dobrega zaradi vseh tistih, ki niso (ali sem torej sploh vreden...?). torej se potrudim na balkon in si prižgem malboro, brez kakih posebnih misli opazujem odseve luči in upam, da bo jutri nov in drugačen dan.

težko ali o verzih za dan poezije

zdi se mi, da je najtežje od vsega na svetu deliti - dušo (pri čemer je darovati dušo - ali vsaj, podariti/podarjati (z) dušo, pravzaprav presenetljivo lahko...).

mislil sem, da bo mnogo bolj enostavno; navsezadnje to ni moj prvi blog, niti tak z mojimi razmišljanji ne... pa je. tudi sedaj, ko sem se končno bolj ali manj odločil, kaj naj bi milovanja bila in kaj ne (milovanja so vse, kar niso pesmi in zgodbe in kar bi rad delil). trivrstičnice so mi prav zato (postale) blizu, ker lahko povedo veliko... in hkrati ne.

recimo tista, ki sem jo napisal za dan poezije (mimogrede, včasih je bil to tudi prvi pomladni dan - zakaj je ta zdaj za en dan pomlajen?). češnjev cvet (vejico... ali vejo (?)) mi je prinesel s. na prvi pomladni večer nisem prepričan, da je glih češnja (on ni povedal in jaz nisem vprašal), ampak v poeziji je zaradi Kajuha zmeraj lahko češnjev cvet, kot so zaradi njega vse ptice lahko moja ptica (ena prvih stvari, ki sem jih naredil, ko sem prišel sem, je bila, da sem kupil (in sestavil) hiško za ptice, za na balkon. v njej je vedno nekaj vode... in zrnja... mogoče je to neke vrste simbolna daritev (spravna?), kaj vem, tako pač čutim, da je prav...). ker živim blizu park(c)a, večkrat zaidejo gor. kakor na dan poezije. kot moja ptica.

dva sta v naslovu zato, ker sta oba. prvi, ki je od nekdaj moj, mislim, in vsekakor za vedno, drugi, ki počasi (p)ostaja moj.

in duša - duša je (za trenutek bila) bela, v sozvočju s svetom, z vsakim od njiju, z menoj.

torej?

dva

- češnjev cvet -

- na balkon se zateče ptica -
- dan poezije -

 

milovanja

ko se noč odpre (in zapre) tisočinenkrat, se začno milovanja...
kada se noć otvori (i zatvori) tisučuijedanput, počnu milovanja...

 when a night opens (and closes) a thousandandonetimes, caresses begin...