nedasemi

nisem šel k s., nisem bral, nisem pisal. nisem bil v cybru, nisem bil v parku cvetočih dreves, nisem poslušal ptic. nisem se odpravil ven po časopis (katerikoli) niti v starbaks na kavo, ničesar nisem maral pojesti, tudi pijan nisem bil... vse mi je bilo brezbarvno do črne in bolno nesmisla.

mantra dneva: ne da se mi.

obležal sem v postelji in strmel v strop, vsa razmišljanja zunaj mene, čas je počasi kapljal v nič in jaz, morda, z njim, v svojem ovoju tišine. na nočni omarici nedotaknjena škatlica cigaret.

ko se je znočilo, sem se mukoma splazil pod tuš, in potem gol nazaj pod odejo, ker se mi ni dalo lesti v svežo pižamo in ni mi bilo dosti mar, če mi je bilo malo hladno.

ponoči ne spim in se sprašujem, ali mi čas polzi med prsti in z njim življenje, ali ni pravzaprav čisto vseeno, (če) kaj počnem, ker pride na koncu itak samo konec, ali je res že dovolj, da sem preživel še en dan na koledarju... kdove, ali bi bil svet boljši, če bi bili namesto nas tukaj tisti, ki jih ni, me prešine, ali bi morda mi bili boljši, če bi bili ob nas (z nami) tisti, ki jih ni, in se obtožujem, ali ne bi moral vsak, ki je živ, biti tega noro vesel in početi kaj dobrega zaradi vseh tistih, ki niso (ali sem torej sploh vreden...?). torej se potrudim na balkon in si prižgem malboro, brez kakih posebnih misli opazujem odseve luči in upam, da bo jutri nov in drugačen dan.