na pragu novega leta

nocoj bi se rad ljubil z njim. da končava skupaj in si gledava v oči. si nato nazdraviva s šampanjcem. zaspiva skupaj, objeta. še prej pa mu rečem, tiho, rad te imam.

čarobno leto želim vsem, ki me (tiho) berete, in vsem, ki mi pišete. naj bo mirno, zdravo, z veliko ljubezni.
v moji duši pa naj ostaneta tudi ljubezen in prostor za ptico. ker me moja ptica dela boljšega, kot sem, mislim.

drevček, božični

bodika tke

vidne

in nevidne
vezi

topel božični večer in polne praznike vam želim,

aleks

v mislih, v sanjah

ti (za)šepetam, rad te imam

parkljevanje

če mislim na parkeljna? tistega parkeljna? ja. mislim. vsako leto (pa ne samo na sinočnji večer) se spomnim nanj.

kar je plus, je, da je ta spomin zasenčil spomin na nek drugi miklavžev večer, ko sem bil še kot otrok po krivici tepen in sem mislil, da tega ne bom nikoli pozabil. močnejša bolečina pač spodrine manj močno. ni kaj, kul za popizdit.

drugi plus je spomin na toplino, ki sem jo tistega večera občutil (čeprav tega občutka ne morem več obuditi).

kar občutim, je, da boli, in drugega nič. an emotional flatliner.

(včasih ne vem, ali se sploh še znam veseliti daril. včasih ne vem niti, ali se sploh še znam veseliti.)

morda pa znam še darovati, kdo ve? s. ne miklavžuje. ampak na poti do njega sem kupil vrtnico, belo, kot vidim njega, in prespal pri njem. mislim, da je bil vesel, čeprav morda ni povsem vedel, zakaj.

vas pa sem v mislih objel. vse vas, ki me berete in se kdaj oglasite na moj blog.

danes

danes sanjam sonce
(in ljubezen)
in s pogledom merim
vse daljše sence
ki jih dela dan
ko odhaja v noč

tango

si kdaj

plesal tango

na žarku iz mesečine?

ja, še delam aleksarije. samo manj jih je.

s s. greva zvečer (no ja, bolj ponoči) peš s podzemne proti njegovemu fletu. četrt je prijetna, pot ne posebej dolga, na nebu je mesec s tistim obešenjaškim nasmehom, ki rojeva nagajive misli in tudi zvezde so... veliko zvezd, če le prav pogledaš.

pogovarjava se o Hartu Cranu (knjižica izbranih pesmi v mojem žepu), zato je v besedah ščepec melanholije. takšne, kot jo je najti v pesmih. ki je otožna in lepa hkrati.

in zato morda ni nenavadno, da mi pade v oči - pravzaprav pade v ušesa - glasba, ki prihaja skozi odprto okno iz stanovanja dva ali tri vhode pred hišo, v katero vodi najina pot... tango.

jz sem pomoje v ritmih migal, še preden sem se rodil, in ful rad plešem (to je ena najboljših poti za pozabo, včasih vse do izbrisa sveta). tango pa je poezija v plesu, z enim posebnim erotičnim nabojem. in rečem s., bi zaplesal z menoj?

s. se smeji, malo mu je nerodno, ker ima smisel za ples, a ne glih največ vaje, ampak vseeno reče ja (le kdo pa ne bi, kadar črne oči zažarijo, bi zapisal nekoč, s pomežikom na koncu).

to je drugače kot sanje... precej improvizirava in ne ujameva se vedno najbolje (pavza za smeh), jz pa ga vseeno vodim, malo naprej in čez cesto, pod ulično svetilko, v stožec svetlobe... skoraj natanko nad nama visi luna, in jz zašepetam, si že kdaj plesal tango na žarku iz mesečine...?

seveda me potem poljubi. in si me poželi. in ljubiva se, kakor da je med mano in njim dovoljena ljubezen.

pol ure

sinoči sem želel ujeti neko misel in tako sem poiskal pisma, ki jih nisem odpiral kar nekaj let. začel sem brskati po njih, s cmokom v grlu, s težkimi kamni v trebuhu, z drgetajočimi prsti.

in bral, samo zame spisane besede.

bilo je, kakor da znova verjamem vanje (celo v tiste o vedno zmiri nikoli).

bilo je, kakor da znova božajo in umirjajo mojo razboleno dušo, in kot da se jaz na njegove stiske znova smem odzivati s svojimi stiski ali se radostiti z njim.

bilo je drugače, kot sem se bal, nekako mirno in samo na začetku malo otožno; pozabil sem svojo žalost, pozabil na čas, ki je minil.

bilo je lepše kot sanje.

bilo je zdaj, bila je toplina in bil sem srečen.

potreben njegove duše sem jo za tiste pol ure imel, tik ob sebi.

(še zdaj se smehljam.)

ne prižigaj noči v temi

on, ponekad, lola.
ja, ponekad, jinx.
ali nikada alka.

sinoči me je vseeno stresla novica, da se je poslovila pevka lola novaković (čeprav - shame on me - sploh nisem vedel, da je bila še živa).

od nje sicer poznam samo en komad, se mi zdi. tisti (najbrž) najbolj znani, iz nekega davnega, uspešnega nastopa na eurosongu: dva mala svetla sve su bliže, bliže... već gasiš cigaretu i pružaš ruke (tu si vedno predstavljam, da meni, ne snu): mi...

nežno, a ne pocukrano, s komaj zaznavnim pridihom erotike... a ni lepo?

včasih se vrti v avtu, seveda ne z mojega usb ključka. molčim, čeprav se nikoli ne izteče do konca, ne da bi se spomnil na eno drugo izvedbo. ampak yu verzija je vseeno še ok. glihzaglih.
mogoče me je tudi zato sinoči malo stisnilo v trebuhu...


a song to remember

a zakaj pa jz jinx? tile verzi so mi pri njej neprekosljivi: tko je kralj, tko pleše sam, sve tajne ovog karnevala znam...

in mogoče enkrat res dospem tamo, gdje je sve po mom.

(ps in ne, naslov ni zatipkan, ampak je namenoma tak. za spomin.)

na današnji dan

najlepše od vsega v poeziji je, ko duša pesnika najde sorodno dušo.
in najtežje od vsega, če jo izgubi.

zato si danes, na dan poezije, želim, da bi besede - tudi moje - samo povezovale ljudi.
da bi prinašale mir in ne rojevale mržnje.

kot bi ne minila leta

noč je. sam sem. in nisem.

sem, ker ne morem govoriti o vsem, kar nosim v sebi. in če bi lahko, ne bi bilo nikogar, ki bi me slišal. in če bi me, me ne bi razumel.

in hkrati nisem, ker drhtim v naročju moškega, ki me ima rad, na svoj nenavaden, drugačen način. ki je vse dlje od tistega, kar sem in kar dajem jaz.

kar lahko dajem.

ali mu dajem, ne vem.

čeprav mislim, da bi težko preživel moje slovo (ali pa si to samo domišljam?).

nocoj si želim nekih drugih besed.

nocoj sem potreben nekih drugih besed.

kot bi ne minila leta.

naj te sanjam, nocoj, vse do rezila zore novega dne.

danes si želim, da bi te objel

danes si želim, da bi te objel. z vso svojo dušo. močno in trdno, čez prostor, čez čas, kakor zmeraj.

in te objemam. z vso svojo dušo. močno in trdno, čez prostor, čez čas, kakor zmeraj (dokler imam dušo, mi tega nihče ne more odvzeti).

in si želim, da bi me tako objel tudi ti.