ponedeljek, 25. april 2016

pol ure

sinoči sem želel ujeti neko misel in tako sem poiskal pisma, ki jih nisem odpiral kar nekaj let. začel sem brskati po njih, s cmokom v grlu, s težkimi kamni v trebuhu, z drgetajočimi prsti.

in bral, samo zame spisane besede.

bilo je, kakor da znova verjamem vanje (celo v tiste o vedno zmiri nikoli).

bilo je, kakor da znova božajo in umirjajo mojo razboleno dušo, in kot da se jaz na njegove stiske znova smem odzivati s svojimi stiski ali se radostiti z njim.

bilo je drugače, kot sem se bal, nekako mirno in samo na začetku malo otožno; pozabil sem svojo žalost, pozabil na čas, ki je minil.

bilo je lepše kot sanje.

bilo je zdaj, bila je toplina in bil sem srečen.

potreben njegove duše sem jo za tiste pol ure imel, tik ob sebi.

(še zdaj se smehljam.)

6 komentarjev:

Jan pravi ...

Prijetno je prebrati pri tebi te besede dragi Aleks: »bila je toplina in bil sem srečen. ... (še zdaj se smehljam.)«

Tega ti želim čim več :-)
LPJan

aleks pravi ...

o, dragi Jan, najlepša hvala...
veliko lepih trenutkov želim nazaj,
a.

Veter pravi ...

Kot zgleda, lepe pol ure :-)

aleks pravi ...

jp

Anonimni pravi ...

Lepo spisano :-)

aleks pravi ...

včasih se je lepo najti kdaj drugje...