prekleto strahopetno je, pomoje, razbijati lgbt+ klub, kričati obscenosti o pizdah in pedrih in potem stisniti rep med noge in pobegniti - tja, od koder prihajajo, in kjer je zemlja plodna za vse oblike sovraštva. barva njihove mavrice je črna. povsod.
če v resnici samo skrivajo svojo seksualno usmerjenost... in jih to skrivanje vodi v nasilje… samo ena pot ven obstaja. žal ali na srečo. jasno mi je in razumem, da se (marsi)kdo ne more razkriti, vendar… biti 'pravilen' za takšno ceno?
biti v čemerkoli 'pravilen' za takšno – in še višjo ceno? za ceno človečnosti?
homo sum, je william cliff poimenoval svojo prvo knjigo pesmi. sem gej in sem človek (je to tako težko razumeti?). zato ne potrebujem tolerance, ampak hočem sprejetje. in potem ne bo treba nikomur več biti v klozetu. saj res nikogar ne briga, s kom se kdo daje dol, važno pa je, da se razume, da zaradi odgovora na to vprašanje ni nihče nič manj človek. v nobenem oziru.
zato je vsako nasilje treba obsoditi. in se zoperstavljati sovraštvu. in širjenju sovraštva. z ničelno toleranco. brez ampak. ker le tako smo in bomo vedno lahko vsi ljudje.