če mislim na parkeljna? tistega parkeljna? ja. mislim. vsako leto (pa ne samo na sinočnji večer) se spomnim nanj.
kar je plus, je, da je ta spomin zasenčil spomin na nek drugi miklavžev večer, ko sem bil še kot otrok po krivici tepen in sem mislil, da tega ne bom nikoli pozabil. močnejša bolečina pač spodrine manj močno. ni kaj, kul za popizdit.
drugi plus je spomin na toplino, ki sem jo tistega večera občutil (čeprav tega občutka ne morem več obuditi).
kar občutim, je, da boli, in drugega nič. an emotional flatliner.
(včasih ne vem, ali se sploh še znam veseliti daril. včasih ne vem niti, ali se sploh še znam veseliti.)
morda pa znam še darovati, kdo ve? s. ne miklavžuje. ampak na poti do njega sem kupil vrtnico, belo, kot vidim njega, in prespal pri njem. mislim, da je bil vesel, čeprav morda ni povsem vedel, zakaj.
vas pa sem v mislih objel. vse vas, ki me berete in se kdaj oglasite na moj blog.
