potem pride in prinese starinsko pleteno košarico (nimam pojma, kje jo je našel), veselo od najbolj pisanih pisanic.
gledam jih in jih berem: zelene za upanje, modre za svetle sanje preko neba, rumene za sonce, oranžne za zdravje in smeh, rdeče za ljubezen. in pomislim, kako vsakdo od nas potrebuje upanje, sanje, sonce, smeh, zdravje, ljubezen. zaželim si, da nihče ne bi ostal brez njih.
naenkrat mi ni več vseeno. in vidim, da to ve. (vesel je tudi, ko pisanice deliva).
na poti nazaj greva v starbaks na tall kapučino in čokoladne cookieje (my favorite). zdaj vprašam jaz, pri meni ali pri tebi? mislim na ta konec tedna. reče, pri meni. mislim, da ima prav. najbrž tudi on čuti, da sem pri njem vedno malo bolj živ.
na podzemni mu naslonim glavo na ramo in pomislim (ne prvikrat), da bi vsaj včasih bilo lepo biti samo tukaj in zdaj. in znati samo dajati ljubezen.
imejte se lepo!