si kdaj
plesal tango
na žarku iz mesečine?
ja, še delam aleksarije. samo manj jih je.
s s. greva zvečer (no ja, bolj ponoči) peš s podzemne proti njegovemu fletu. četrt je prijetna, pot ne posebej dolga, na nebu je mesec s tistim obešenjaškim nasmehom, ki rojeva nagajive misli in tudi zvezde so... veliko zvezd, če le prav pogledaš.
pogovarjava se o Hartu Cranu (knjižica izbranih pesmi v mojem žepu), zato je v besedah ščepec melanholije. takšne, kot jo je najti v pesmih. ki je otožna in lepa hkrati.
in zato morda ni nenavadno, da mi pade v oči - pravzaprav pade v ušesa - glasba, ki prihaja skozi odprto okno iz stanovanja dva ali tri vhode pred hišo, v katero vodi najina pot... tango.
jz sem pomoje v ritmih migal, še preden sem se rodil, in ful rad plešem (to je ena najboljših poti za pozabo, včasih vse do izbrisa sveta). tango pa je poezija v plesu, z enim posebnim erotičnim nabojem. in rečem s., bi zaplesal z menoj?
s. se smeji, malo mu je nerodno, ker ima smisel za ples, a ne glih največ vaje, ampak vseeno reče ja (le kdo pa ne bi, kadar črne oči zažarijo, bi zapisal nekoč, s pomežikom na koncu).
to je drugače kot sanje... precej improvizirava in ne ujameva se vedno najbolje (pavza za smeh), jz pa ga vseeno vodim, malo naprej in čez cesto, pod ulično svetilko, v stožec svetlobe... skoraj natanko nad nama visi luna, in jz zašepetam, si že kdaj plesal tango na žarku iz mesečine...?
seveda me potem poljubi. in si me poželi. in ljubiva se, kakor da je med mano in njim dovoljena ljubezen.
