Prvi november je praznik, ki mu nikdar nisem našel smisla. Spominjati se mrtvih na ukaz? Kakšna sprenevedajoča, pompozna patetika. Spominjaš se (ali pa se ne), ker ti tako narekuje srce. Če že, bi bilo bolje imeti Dan živih. Tako bi se vsaj enkrat na leto spomnili še živečih. Ker je mnogo preveč samih, osamljenih, zapuščenih, pozabljenih, ki životarijo med nami. Seveda živijo še tudi ljudje, ki so nam skozi čas pustili toliko ran, da jih je najbolje zakopati v temo pozabe - a tisti se še prepogosto nepovabljeni pojavljajo v naših spominih. Ali celo sanjah.
Na Dan živih bi poklicali koga od nekdanjih sošolcev, se dobili na večerji s prijatelji, ki jih že sto let nismo videli, napisali kakšen mail, ki bi se začel s, kako si, in ne z, veš, jaz, meni... ali komu preprosto zašepetali, rad te imam. Ker bi bil to Dan živih, nikomur ne bi bilo nerodno, da skuša znova povezati neke že davno pretrgane niti. In skozi toplino iskrenih besed bi se nam morda posrečilo s kom ponovno splesti vezi, pristnejše kot odnos iz kopice povečini brezosebno osebnih vpisov na družbenih omrežjhih (tam, imam občutek, so si na dnu vsi podobni med sabo).
Takšen dan bi se mi zdel smiseln in lep. Ne pa Dan mrtvih. Prisljeni obiski grobov (glej čudo, zgodi se samo na ta dan, potem pa vse leto nič več), bahavo razkazovanje garderobe, cvetličnih aranžmajev, avtomobilov, otrok, vnukov (in sredi vsega širokoustenja Gospa, ki jo je sram Sina. Sina, ki se pentlja s tipi in temu pravi, gej sem, ljubim moške.).
Pomembne postanejo celo sveče (najimenitnejše so velike, na baterije - jaz pa imam najraje tiste majhne, čajne, rdeče (se pravi, v barvi srca). Ponarejene solze, lažni vzdihi. Nobenih pravih spominov. Ah, kako dober je bil, je vse, kar zmore dahniti o pokojnem dama ob sosednjem grobu. Na poti nazaj pa zavijanje z očmi, si videl, nič ni iz tiste punce, in toliko denarja je zmetal zanjo... Pomislim: a bi veljalo samo, če bi ga bil zate, ali kaj?!
Vsa čast tistim, katerih prvonomvembrski nagrobni obiski prihajajo iz srca in veljajo preminulim. Ampak tisti so tam tudi ob drugih dneh. Pokojni, ki se jih spomnijo pogosto, so v dušah vedno z njimi.
Mene je groza: ležati tam spodaj, in še takrat brez miru, ker je zgoraj trop opravljivcev, ki nosijo v srcu Dolžnost in Spodobnost namesto Ljubezni?
Še ko sem bil Deček, sem se odločil drugače, po svoje. Šel bom sam, zvečer, sem rekel Gospe, ki se ni kaj dosti upirala moji volji (morda presenetljivo, morda ne, ker se je vedno zaradi nečesa sramovala Otroka). In tako grem, ko se znoči, do cerkve. Samo prižgat drobno svečko. Na moji dlani se zdi skoraj nevidna, a ko jo postavim na tla, jo opazijo vsi. Tako majhna zagori z visokim, svetlim plamenom, ker jo prižgem z dušo. Drobno svečko za veliko ljudi. Za vse tiste, ki so nekoč bili del mene. Za vse tiste, ki so bili del mojih ljudi - ljudi, ki jih imam jaz rad (to se mi zdi najbolj moje od vsega, ker me povezuje z živimi - s tistimi, ki so najbolj moji sedaj). Za vse, katerih že davno odpotovale duše so mi postale blizu iz tega ali onega razloga. Za Rimbauda, recimo. Za prekletega pesnika, mojega najljubšega. Z njim, se mi zdi, sem povezan v času. Za žrtve vojn in nasilja. Za vse tiste, ki se jih nihče več ne spominja, ker človeški spomin pač ne seže neskončno daleč nazaj. In, čisto potihoma, da nihče ne opazi, kako Dan mrtvih na svojo roko spreminjam v Dan živih, za vse, ki živijo, a so nesrečni. Da to ne bi bili več.
Veliko spominjanj za tako majhno svečko? Morda. Ampak samo tako lahko dam smisel dnevu, ki je zame sicer brez pomena.