sprehajam se po straneh njihovih knjig, ki pod mojimi prsti šumijo kot listje dreves, kakor da sem posadil park iz njihovih verzov.
tako poznana mi je otožna melanholija njihovih pesmi.
njihovi stihi obujajo moje trenutke s teboj.
kakor prsti dveh rok se v njih moja duša prepleta s tvojo.
v njih je vonj tvojih oči, tvojih ustnic, tvojih dlani, tvoje kože, vonj nemira tvojih iskanj in tvojih razgretih strasti (si pozabil, da vem, kako (se) ljubiš?).
po letnih časih iz tvoje intime dišijo.
skozi prizmo besed so v njih vse barve tvoje svetlobe, vanje so vtkani drobci tvojih bolesti, kakor bi vsaka od njih nosila tvoj osebni pečat.
ti ves si v njih. celo praznina ima tvojo obliko.
kajti vsak bralec (kot tudi vsak pesnik) je odisej, ki po ulicah minulih dni išče vrata do itake.
četudi pogosto najde le sebe v zrcalu odhajajočih stopinj sredi tišine in pogrešanje zaboli kakor samota na pragu smrti.
in vsi pesniki so po malem zaljubljeni vate.
kajti vse njihove pesmi (in tudi moje) so spočete v vročici duše... in s krvjo srca zapisane v spomin časa.
(za dan poezije)
