tvoj objem

nocoj si prišel. ne pričakovano, a tudi ne nepričakovano; preprosto bilo je, da je tako prav.

prišel si, kakor da me imaš, nekje, še zmeraj rad.

prepoznal sem zven tvojih korakov, ovit v tisti poznani, domači vonj sivke, ki je kot esenca miru v poznem poletju provanse, ko se smehljajo celo noči. in tvoje lice z okusom slanega morja.

prepoznal sem moč tvojih rok, ki so se sklenile okoli mene v trden objem. prepoznal sem tvoje dlani, velike, moške, in vendar nežne in ljubeče. kot tvoje besede. kot ti.

čeprav tokrat nisi rekel ničesar, samo v objemu si me držal, dolgo, dolgo, vso noč... tudi jaz nisem rekel ničesar, a sem ti vseeno dal vse, kar je lepega v meni, in vse, kar boli. in tvoj stisk, močan in trden, je odgovarjal, da poznaš in razumeš vse moje neizgovorjene strahove, vse neizrečene skrbi, vse stiske in teme, ki jih moram nositi zaklenjene v sebi, da funkcioniram. da se lahko nasmehnem navzven. umirjal si me in me božal z zrelo modrostjo duše in toplo naklonjenostjo srca, ki sem ju že spočetka občutil kakor bližino. da še zmeraj najdeš v meni tisti samo moj žarek svetlobe. da bom zjutraj zmogel naprej. da obstaja vrsta poti. in da smrt ni tako strašna, kot se morda bojim.

vem, zakaj si prišel nocoj. naključij ni, mili moj.

hvala ti.

veliko vprašanj

ljudje veliko govorimo o ljubezni. pa ne samo govorimo, jasno, tudi zaljubljamo se, ljubimo, imamo radi... včasih nas celo kdo udomači ali udomačimo mi koga. postanemo partnerji, ljubimci, prijatelji... nekateri se celo poročijo in imajo otroke in videti je, da se imajo prav fajn v svojih udobnih življenjih.

potem pa se zgodi... force majeure.

o filmu turist (morda bolj znan kot force majeure) nisem vedel ničesar (se zgodi) in najprej sem mislil, da gre za nekakšno družinsko dramo. švedski film pač. nisem bil razpoložen za psihološka seciranja in niti pritegnil me ni, na začetku (razen, ok, mogoče, smučanja). pa še taka zoprna familija (še najlažje bi se identificiral z malim dečkom, ampak, po pravici povedano, se vsaj tisti večer nisem hotel).

zaposlen s popcornom in zdolgočasenim presedanjem sem točko preloma sploh spregledal (tole naprej bo spoiler in če si film nameravate ogledati, je mogoče bolje, da ne berete naprej). v skoraj plazu, ki je zmotil družinico pri obedu na terasi restavracije na smučišču, je ženo/mater zaskrbelo predvsem za otroka, ki ju je skušala kar najbolje zaščititi, medtem ko se je mož/oče na vrat na nos pognal v notranjost restavracije. meni se je sicer zdelo, da je vsaj enega otroka on potegnil s seboj in da bo drama v tem, da jih bo zasul plaz, vendar prav on ne bo sam od sebe prilezel izpod snega in ga bo treba reševati. ena brezzvezna akcija, skratka.

ampak ne. pokazalo se je, da je šlo za lažni preplah in jih je plaz samo narahlo oplazil (če sploh), da pa se je tip v paniki pač... pobrigal zase. zgolj in samo zase. obrnil je hrbet ženi in otrokoma in jo ucvrl na varno. se je brez premisleka v trenutku samo instinktivno odzval, kot mu je velel nagon: zbeži! (in kot bi se mogoče še marsikdo drug), ali pa je navaden strahopetec, oče in mož, ki je odpovedal v svoji vlogi moškega-zaščitnika in si zato zasluži zaničevanje? ga ima žena, ki je skušala zaščititi otroka, pravico prezirati, ker je ravnala požrtvovalno, ali pa je tudi ona ubogala samo svoj nagon, a tokrat materinskega, ki ga je narava morda postavila celo nad nagon po lastnem preživetju?

tako se je torej odprla osrednja tema filma in vprašanje o odzivu na mejno situacijo me je zaintrigiralo. na nek način je seveda tako preprosto in lahko obsoditi junakovo ravnanje, pa vendar... jaz nisem (rad) sodnik, niti v fikciji. tudi ne vem, kako bi se sam odzval v nenadni katastrofi. mislim, da pravzaprav nihče zares ne ve, na katero stran bi se v takem primeru zakotalil njegov kovanec. in mogoče je sreča, da večini tega ni treba nikoli odkriti.

ali torej tak mejni trenutek... sname masko ljubezni? ali ne ljubimo dovolj, če se nismo pripravljeni žrtvovati/se ne žrtvujemo? ali preprosto v paniki prevlada nagon, ki se mu pokorimo brez razmisleka, pa naj bo kakršenkoli že?

po drugi strani pa seveda obstaja kopica pripovedi o čisto "običajnih" posameznikih, ki so v izrednih položajih tvegali ali celo žrtvovali življenje za sočloveka/soljudi. ne samo za družino ali prijatelje, ampak tudi za povsem nepoznane ljudi. kaj vodi njih? je to ljubezen? pogum? etična drža? ali kaj tretjega

torej film, ki mi je povsem nepričakovano odprl kopico zanimivih vprašanj.

spomin ki je njegov ki je moj

so ljudje, ki se nikdar ne poslovijo.

ne, to ni dober uvod.

prav bi bilo zapisati, v vsakem življnenju so (redki, zelo redki, a so) ljudje, ki nikdar ne odidejo. ne, ker jih ne pustimo od sebe, ampak ker preprosto ostajajo. ne samo z nami, ampak v nas. kot del nas samih. kot košček duše ali košček srca. so v naših solzah in našem smehu, so v naših radostih in naših bolestih, so v naših bojaznih in našem veselju, ko sanjamo ali smo budni...

(za) vedno.

in v njih je ljubezen. do nas, ki smo... tukaj in zdaj.

ali ne vidiš zvezde, ki v dolgem nizu neprestanih noči pada na tvojo dlan?
ali ne sanjaš vrtnice, ki zacveti v snegu?
ali ne poznaš morja, ki šumi, kadar prisloniš školjko k ušesu?
ali ne slišiš jesenskega listja, ki igra na klavir?
ali ne čutiš, da je pomladna pesem dežja na obrazu pesem ljubezni?

in takrat, ko si čisto sam in na dnu in nočeš nikomur govoriti o svojih najbolj temnih strahovih, prepoznaš nasmeh lune, ki te poboža in tiho zašepeta, ne boj se, saj bo vse v redu, boš videl... tedaj veš.

da je nekdo vedno s teboj.

da ni konca poti.