ne, to ni dober uvod.
prav bi bilo zapisati, v vsakem življnenju so (redki, zelo redki, a so) ljudje, ki nikdar ne odidejo. ne, ker jih ne pustimo od sebe, ampak ker preprosto ostajajo. ne samo z nami, ampak v nas. kot del nas samih. kot košček duše ali košček srca. so v naših solzah in našem smehu, so v naših radostih in naših bolestih, so v naših bojaznih in našem veselju, ko sanjamo ali smo budni...
(za) vedno.
in v njih je ljubezen. do nas, ki smo... tukaj in zdaj.
ali ne vidiš zvezde, ki v dolgem nizu neprestanih noči pada na tvojo dlan?
ali ne sanjaš vrtnice, ki zacveti v snegu?
ali ne poznaš morja, ki šumi, kadar prisloniš školjko k ušesu?
ali ne slišiš jesenskega listja, ki igra na klavir?
ali ne čutiš, da je pomladna pesem dežja na obrazu pesem ljubezni?
in takrat, ko si čisto sam in na dnu in nočeš nikomur govoriti o svojih najbolj temnih strahovih, prepoznaš nasmeh lune, ki te poboža in tiho zašepeta, ne boj se, saj bo vse v redu, boš videl... tedaj veš.
da je nekdo vedno s teboj.
da ni konca poti.
9 komentarjev:
Konca ni. Ker je konec vedno začetek, In začetek že konec. In znova in znova.
Smo za vedno.
Svetloba
so poti
so vezi
pesmi brez konca
hvala ti!
In, ko se dotakneš drevesa, ni nič drugače kot če bi se dotaknil koga izmed njih, ki ostajajo s teboj - za ved(č)no.
Čudovit zapis Aleks!
Noel
ah, drevo... ja, tako bi moralo biti. definitivno bi moralo biti tako.
hvala, Noel!
Eh Aleks, meni se zdi, da si ti ena taka duša... Res.
LPJan
hvala, Jan... nah, kaj pa vem...
... in lep zapis :-)
lp, bralec
In da nisem robot, sem moral dokazati s tekstom "astounding contexts". Prav za tvoje zapise :-)
lp, bralec
... in še enkrat, hvala!
no, pravzaprav dvakrat, tudi za astounding contexts (ja, včasih so prav nenavadni ti preizkusi)
Objavite komentar