potem pa se zgodi... force majeure.
o filmu turist (morda bolj znan kot force majeure) nisem vedel ničesar (se zgodi) in najprej sem mislil, da gre za nekakšno družinsko dramo. švedski film pač. nisem bil razpoložen za psihološka seciranja in niti pritegnil me ni, na začetku (razen, ok, mogoče, smučanja). pa še taka zoprna familija (še najlažje bi se identificiral z malim dečkom, ampak, po pravici povedano, se vsaj tisti večer nisem hotel).
zaposlen s popcornom in zdolgočasenim presedanjem sem točko preloma sploh spregledal (tole naprej bo spoiler in če si film nameravate ogledati, je mogoče bolje, da ne berete naprej). v skoraj plazu, ki je zmotil družinico pri obedu na terasi restavracije na smučišču, je ženo/mater zaskrbelo predvsem za otroka, ki ju je skušala kar najbolje zaščititi, medtem ko se je mož/oče na vrat na nos pognal v notranjost restavracije. meni se je sicer zdelo, da je vsaj enega otroka on potegnil s seboj in da bo drama v tem, da jih bo zasul plaz, vendar prav on ne bo sam od sebe prilezel izpod snega in ga bo treba reševati. ena brezzvezna akcija, skratka.
ampak ne. pokazalo se je, da je šlo za lažni preplah in jih je plaz samo narahlo oplazil (če sploh), da pa se je tip v paniki pač... pobrigal zase. zgolj in samo zase. obrnil je hrbet ženi in otrokoma in jo ucvrl na varno. se je brez premisleka v trenutku samo instinktivno odzval, kot mu je velel nagon: zbeži! (in kot bi se mogoče še marsikdo drug), ali pa je navaden strahopetec, oče in mož, ki je odpovedal v svoji vlogi moškega-zaščitnika in si zato zasluži zaničevanje? ga ima žena, ki je skušala zaščititi otroka, pravico prezirati, ker je ravnala požrtvovalno, ali pa je tudi ona ubogala samo svoj nagon, a tokrat materinskega, ki ga je narava morda postavila celo nad nagon po lastnem preživetju?
tako se je torej odprla osrednja tema filma in vprašanje o odzivu na mejno situacijo me je zaintrigiralo. na nek način je seveda tako preprosto in lahko obsoditi junakovo ravnanje, pa vendar... jaz nisem (rad) sodnik, niti v fikciji. tudi ne vem, kako bi se sam odzval v nenadni katastrofi. mislim, da pravzaprav nihče zares ne ve, na katero stran bi se v takem primeru zakotalil njegov kovanec. in mogoče je sreča, da večini tega ni treba nikoli odkriti.
ali torej tak mejni trenutek... sname masko ljubezni? ali ne ljubimo dovolj, če se nismo pripravljeni žrtvovati/se ne žrtvujemo? ali preprosto v paniki prevlada nagon, ki se mu pokorimo brez razmisleka, pa naj bo kakršenkoli že?
po drugi strani pa seveda obstaja kopica pripovedi o čisto "običajnih" posameznikih, ki so v izrednih položajih tvegali ali celo žrtvovali življenje za sočloveka/soljudi. ne samo za družino ali prijatelje, ampak tudi za povsem nepoznane ljudi. kaj vodi njih? je to ljubezen? pogum? etična drža? ali kaj tretjega
torej film, ki mi je povsem nepričakovano odprl kopico zanimivih vprašanj.
7 komentarjev:
Sam sem si film (pod naslovom "Višja sila") ogledal na Liffu in moram reči, da je vznemiril tudi mene. In tudi jaz seveda ne vem, kako bi se odzval (nekako v tvojem smislu bi rekel, da si ne želim zvedeti). Najbrž si že sam guglal Rubena Östlunda; vseeno ti prilagam link na en intervju, ki je meni simpatičen: http://www.filmcomment.com/entry/interview-ruben-oestlund. Pa tudi pohvala za novo a zanimivo temo v Milovanju :-)
LPJan
O ja, o ljubezni, takšni in »drugačni – prepovedani« se dandanes veliko govori. Le da včasih te besede zvenijo v prazno. Posebno tedaj, ko to besedo izgovarjajo ljudje, ki prave ljubezni niti doživeli še niso ali je morda nikoli niti ne bodo.
Mejni trenutek, bi rekel jaz, dejansko pokaže človeka v pravi luči. Se pa strinjam s teboj Aleks, da ponavadi ljudje radi (ob)sodimo nekoga po njegovih dejanjih, nikoli pa pravzaprav ne pomislimo kaj se v danem trenutku dogaja z njim. Tako npr. samomorilca znamo takoj obsoditi, nikoli pa nihče ali pa vsaj malokdo, razmišlja koliko vsega je prestal in doživljal in na tak ali drugačen način klical »na pomoč«, pred dejanjem samem.
Ok. tu verjetno ni prave primerjave, pa vseeno, trenutek, ko se ti v glavi »svet obrne« je podoben.
Menim, da tu ne bi smelo biti toliko pomislekov ali ljubimo dovolj ali ne. Lahko si še kako dober fant, oče, mati …, a ko pride tak mejni trenutek, lahko ravnaš samo v dveh skrajnostih. Tu pa bi rekel, odigra ključno vlogo »genski zapis« človeka.
Uh sem zabluzil
Čim manj takih trenutkov ti želim!
Noel
-@ Jan. me veseli, da si gledal film in da se je tudi tebe dotaknil. in seveda hvala za link na intervju. zanimivo branje!
lepo se imej,
a.
-@ Noel, ne, prav nič nisi zabluzil, prav všeč mi je tvoj komentar. jasno, da sem se najprej vprašal o pravi ljubezni. toliko definicij, kot je ljudi? eni pa itak pravijo, da je vse samo kemija (na, pa si mi morda dal izhodišče za kak nov vpis na blogu...).
ne, samomorilcev ne obsojam, niti ne mislim, da so slabiči, kvečjemu se mi zdi grozljivo, da postane človekova stiska tako huda, občutek, da je sam in brez izhoda pa tako močan, da... pa pri tem te situacije večinoma sploh niso nerešljive. morda (samo morda!) tisti, ki obsojajo, še najbolj obsojajo sebe, ker niso opazili, čeprav do gledali/videli... pri čemer, da ne bo pomote, zagovarjam iskanje vseh oblik pomoči, tudi zdravniške, in ne... konec koncev človek nikoli ne ve, kaj ga lepega čaka za naslednjim vogalom morda prav takrat, ko se svet zdi najbolj črn.
najbrž pa ima tudi v teh mejnih trenutkih svojo vlogo genski material (pa smo spet pri kemiji).
film si videl? če (še) ne, seveda priporočam ogled.
hvala ti in lepo bodi,
a.
Dober film, dober tekst :-) Všeč mi je, da si svoje razmišljanje dosti široko zastavil. Vem pa še koga, ki je bil presenečen nad vsebino, podobno kot ti ;-)
Še kak film kdaj, prosim.
lp, bralec
hvala, bralec. ja, včasih se zgodi, da nas kakšen film, tudi knjiga, gledališka predstava ujame nepripravljene, pa nas potem navduši. čeprav ponavadi se mi to res ne zgodi, a tokrat je pač tako naneslo. pa mi ni žal! fajn, da so vam všeč nove teme; bomo videli, kakšna razmišljanja bom še ujel na papir (pravzaprav na ekran).
Jaz filma prej nisem poznal; sem si ga pa ogledal po tvojem - če smem tako reči - predlogu. Res ja, zanimiv, vprašanje/-a pa brez odgovora (in tudi jaz ga rajši ne bi spoznal). Hvala za idejo za ogled in tudi jaz bi še kdaj kakšno temo te vrste :-)
hja, no... morda pa res še kdaj kaj podobnega, saj razmišljam(o) o(b) marsičem...
Objavite komentar