[mogoče bi bilo bolje, da kdo tega vpisa ne bi bral, ampak včasih kaj moram dati iz sebe].
v zadnjem času veliko razmišljam o življenju, njegovi krhkosti, kratkosti in minljivosti - kako res je pred mano vse manj tistih >zlatih, malih in živahnih sveč<, kot je zapisal Kavafis, in kako hitro je za menoj nastala >žalostna vrsta pogorelih sveč<, skorajda ne da bi se zavedel, kdaj, razmišljam, kaj pravzaprav je življenje, kako se dostikrat (no, vsaj jz) ne spomnim, kaj vse nam daje, in koliko dobrega in vrednega spregledam, zavržem, me pa včasih, mogoče, preveč, razveseli kakšna minljiva ničevost, kot so dosežki, nazivi, skratka, tako imenovani uspehi, razmišljam, čemu hranim takšna in drugačna upanja s sanjami, hrepenim po (morda) nedosegljivem in skušam seči po zvezdah, dokler jih nazadnje ne srečam v odsevu posmeha v zrcalu, razmišljam, koliko časa izgubljam z napačnimi ljudmi (tudi v službi, recimo), pijem, plešem, se omamljam, spim z nepomembnimi moškimi, namesto, da bi mi bilo toplo, zgolj v družbi nekoga - ali vsaj samo nekaterih - ki so me je vredni in tudi veseli in jim res nekaj pomenim, razmišljam, zakaj si tako želim dajati (tudi sebe) in osrečevati, če pa mi to glih ne uspeva, in zakaj včasih čutim zgolj neko (neopisljivo) otožno milino, ko skuša kdo razveseliti mene, pa zgreši, in se počutim bedno do dna, razmišljam, zakaj so moje besede tako lahke in nepomembne, da jih odnese veter, še preden se dotaknejo, čeprav dajem v njih največ sebe (podobno, kakor pri ljubljenju), razmišljam, kako me kar naprej nekaj skrbi (čeprav ne brez razloga), razmišljam, zakaj me tako pogosto ranijo ne zelo pomembne stvari in sem žalosten, in zakaj tudi toliko pomembnih, in ali je res človeško, da se jezimo ali držimo celo na ljudi, ki jih imamo radi, ker je težje reči oprosti kot kuhati mulo, razmišljam, kako pogosto pozabim, da znam (ali sem znal) uživati v čisto majhnih stvareh, kot je čokoladni piškot ob kavi, klepet s prijateljem, bežen nasmešek čednega tipčka na podzemni, tik preden izstopi, ali kak erotičen Genetov prizor, razmišljam, koliko glasbe ne slišim, koliko knjig ostaja zaprtih, koliko zamujenih filmov, ker se ne morem spraviti zraven, ker čutim svet pretemen in pretežak, pa bi morda lahko odkril nove svetove, sprašujem se, zakaj se je tako vse bolj težko smejati in tako lahko pomisliti na neprave stvari celo v pravem trenutku, in ne vem, res ne vem, zakaj tako malo osrečim tako malo ljudi (če sploh), zakaj sploh sem (jz in moja dejanja in moje besede in pesmi in čustva in…) in zakaj sem, kljub vsemu, včasih dojet, včasih viden, včasih občuten tako napačen, zavržen, odvečen, ko se počutim kot vrvohodec na glavici vžigalice, ki mora slekoprej pasti, vendar želim še dihati, upati, imeti rad, ustvarjati, živeti…?