zauvjek

kad pada kiša
u danima bola

kao sunce na dlanu

ja sam uvjek tu
do kraja vremena

Dan mrtvih

 
Prvi november je praznik, ki mu nikdar nisem našel smisla. Spominjati se mrtvih na ukaz? Kakšna sprenevedajoča, pompozna patetika. Spominjaš se (ali pa se ne), ker ti tako narekuje srce. Če že, bi bilo bolje imeti Dan živih. Tako bi se vsaj enkrat na leto spomnili še živečih. Ker je mnogo preveč samih, osamljenih, zapuščenih, pozabljenih, ki životarijo med nami. Seveda živijo še tudi ljudje, ki so nam skozi čas pustili toliko ran, da jih je najbolje zakopati v temo pozabe - a tisti se še prepogosto nepovabljeni pojavljajo v naših spominih. Ali celo sanjah.

Na Dan živih bi poklicali koga od nekdanjih sošolcev, se dobili na večerji s prijatelji, ki jih že sto let nismo videli, napisali kakšen mail, ki bi se začel s, kako si, in ne z, veš, jaz, meni... ali komu preprosto zašepetali, rad te imam. Ker bi bil to Dan živih, nikomur ne bi bilo nerodno, da skuša znova povezati neke že davno pretrgane niti. In skozi toplino iskrenih besed bi se nam morda posrečilo s kom ponovno splesti vezi, pristnejše kot odnos iz kopice povečini brezosebno osebnih vpisov na družbenih omrežjhih (tam, imam občutek, so si na dnu vsi podobni med sabo).

Takšen dan bi se mi zdel smiseln in lep. Ne pa Dan mrtvih. Prisljeni obiski grobov (glej čudo, zgodi se samo na ta dan, potem pa vse leto nič več), bahavo razkazovanje garderobe, cvetličnih aranžmajev, avtomobilov, otrok, vnukov (in sredi vsega širokoustenja Gospa, ki jo je sram Sina. Sina, ki se pentlja s tipi in temu pravi, gej sem, ljubim moške.).
Pomembne postanejo celo sveče (najimenitnejše so velike, na baterije - jaz pa imam najraje tiste majhne, čajne, rdeče (se pravi, v barvi srca). Ponarejene solze, lažni vzdihi. Nobenih pravih spominov. Ah, kako dober je bil, je vse, kar zmore dahniti o pokojnem dama ob sosednjem grobu. Na poti nazaj pa zavijanje z očmi, si videl, nič ni iz tiste punce, in toliko denarja je zmetal zanjo... Pomislim: a bi veljalo samo, če bi ga bil zate, ali kaj?!

Vsa čast tistim, katerih prvonomvembrski nagrobni obiski prihajajo iz srca in veljajo preminulim. Ampak tisti so tam tudi ob drugih dneh. Pokojni, ki se jih spomnijo pogosto, so v dušah vedno z njimi.

Mene je groza: ležati tam spodaj, in še takrat brez miru, ker je zgoraj trop opravljivcev, ki nosijo v srcu Dolžnost in Spodobnost namesto Ljubezni?

Še ko sem bil Deček, sem se odločil drugače, po svoje. Šel bom sam, zvečer, sem rekel Gospe, ki se ni kaj dosti upirala moji volji (morda presenetljivo, morda ne, ker se je vedno zaradi nečesa sramovala Otroka). In tako grem, ko se znoči, do cerkve. Samo prižgat drobno svečko. Na moji dlani se zdi skoraj nevidna, a ko jo postavim na tla, jo opazijo vsi. Tako majhna zagori z visokim, svetlim plamenom, ker jo prižgem z dušo. Drobno svečko za veliko ljudi. Za vse tiste, ki so nekoč bili del mene. Za vse tiste, ki so bili del mojih ljudi - ljudi, ki jih imam jaz rad (to se mi zdi najbolj moje od vsega, ker me povezuje z živimi - s tistimi, ki so najbolj moji sedaj). Za vse, katerih že davno odpotovale duše so mi postale blizu iz tega ali onega razloga. Za Rimbauda, recimo. Za prekletega pesnika, mojega najljubšega. Z njim, se mi zdi, sem povezan v času. Za žrtve vojn in nasilja. Za vse tiste, ki se jih nihče več ne spominja, ker človeški spomin pač ne seže neskončno daleč nazaj. In, čisto potihoma, da nihče ne opazi, kako Dan mrtvih na svojo roko spreminjam v Dan živih, za vse, ki živijo, a so nesrečni. Da to ne bi bili več.

Veliko spominjanj za tako majhno svečko? Morda. Ampak samo tako lahko dam smisel dnevu, ki je zame sicer brez pomena.

miniaturka

včasih ostanem brez besed
in samo čutim
da je dobro in prav
da sem
da si
da sva

včasih so sanje lepe. včasih pa tudi ne.

včasih sanjam o pismih. ((p)o tem včasih nastanejo pesmi). včasih sanjam, da se ljubim o kom. včasih, bolan, sanjam, da nisem. včasih sanjam celo, da pišem. in ko se zbudim, mi je včasih žal, da se (skoraj) ničesar ne spomnim. to sodi v lepši del sanj.

včasih pa sanjam grde stvari. tokrat so ene takšnih našle pot v pesem in na izpovedi, ker se jih ves dan nikakor nisem mogel otresti, pa če sem se še tako trudil misliti na druge stvari (ki tudi niso najbolj svetle).


ne vem, ali v njej odseva kaj današnjega časa ali samo moje ne-in-zavedno, ampak res mi je bilo kar malo srhljivo. bil je tak popačen, kot surrealističen, svet... (čepravvsajmalotudiresničen).

kar pa je bilo meni najbolj grozljivo, so bile goslice: ko sem bil otrok (ja, tudi jz sem bil enkrat otrok... no, vsaj malo sem še, pravijo), nas je v soseski včasih pazila ena starejša gospa, ki je pela neko otroško pesmico o goslicah... sto let že nisem pomislil nanjo in buden se je najbrž ne bi spomnil niti, če bi me kdo vprašal. in to otroško pesmico mi je nekdo (jaz sam?) lajnal... zvončkljal... pozvanjal... kaj vem, bilo je pač v sanjah, in pel zraven, zaigraj na goslice, in umri veselo (ja, besedila se pa dobro spomnim).

go figure.

a propos: komentar, ki je postal daljši od vpisa

-@ anonimni, najprej, hvala za lepe besede (jz sem v prozi manj dober kot v poeziji (če sem sploh kje), in si za koga včasih mislim, če bi tale napisal knjigo (recimo, zgodb), bi bila to ena tistih, ki bi se znašle na moji nočni omarici (ali kindlu, če bi bila e-, kot moja zbirka).

ja, komentarji so moderirani, po eni strani zato, da preprečim spam, predvsem pa, da lahko komentarje, ki so for my eyes only, zadržim zase (večkrat napiše kdo kaj bolj osebnega, če se ga kakšna pesem globlje dotakne. odgovorim vsem, ker je tak moj pristop že od vsega začetka; če mi kdo piše, je prav, da rečem vsaj hvala, pomoje). nikoli nisem mislil (in ne mislim), da je karkoli narobe, če se s kom pogovarjam tako, zasebno (in večkrat tudi se); konec koncev je tudi mnogo mojih pesmi na izpovedih namenjenih v branje vsem - in nekomu posebnemu (da tisoč in ene - res jih je! - trivrstičnice niti ne omenjam).

kot rečem večkrat, (bralcev in) komentarjev sem vedno vesel, tudi tistih, samo za moje oči (slednjih včasih še posebej, ker mi povedo, da se je pesem dotaknila v globino duše…, kar je, konec koncev, tudi smisel poezije).

ja, kdaj me kdo vpraša, če sem še tu, kadar se bolj redko oglašam… veš, včasih padem do dna, ko ostanejo samo misli, ali celo samo občutje brezsmisla, ali pa so pesmi preprosto preveč črne za druge oči. še vedno (ja, tega ne pišem zdaj prvič) pa mislim, da dokler bom lahko ubesedoval, bodo tudi pesmi. povsem jasno (mi) je, da ne morem nikogar prisiliti niti k branju niti h komentiranju. pesmi lahko zgolj dam. sem pa spoznal, skozi leta, da samo molk lahko ubije blog. če bi srce kdaj reklo, da je upanje res brezupno, takrat se morda razdre tudi gnezdo za ptico.

kot si pripomnil, vsak dan posebej je težko. vem. meni je svojčas pomagalo pisanje (ki, po mojih izkušnjah, še kar uspešno odvrača misli), da sem ostal. zapisati tisočinenkrat vsak dan eno drobtinico - zamisel, ki jo je skozi skoraj tri leta poganjalo samo upanje v srcu - pa je bilo moje najbolj intimno sidro, da me ni odneslo. sčasoma ne gledaš več samo vase, ampak tudi okrog sebe, opazuješ ljudi, svoj vsakdan, in svet…, da eno misel, dogodek, spomin… vsak večer strneš v en utrinek in ga v cybru za nekoga zapišeš na zvezdno nebo. razmišljam, da bi sedaj rabil nekaj podobnega; drobna, vsakdanja sidra, ali znake ob poti, da sem, tudi zdaj, tu.

hja, no, malce si me izzval (pa ne v negativnem smislu) s svojim komentarjem, pa je tudi moj vpis malce daljši. upam, da je vseeno vse ok.

ps in ja, nekoč je bil na tem spletnem naslovu drugačen blog. prinesel mi je nekaj neprecenljivih vezi. nikoli mi ni bilo žal, da je bil, in nikoli, da se je preobrazil v poezijo.

tudi tebi samo dobro,
a.

moj (a propos)

mislim, da je ta pesem danes še bolj moja, kot je bila januarja pred enajstimi leti. ko sem jo spisal.

mislim, da ta pesem danes govori še veliko več, kot je januarja pred enajstimi leti, ko sem jo objavil (tega nisem vesel. sem pa vesel, da sem jo napisal, da sta prva dva verza v podnaslovu mojih izpovedi in da sem jo postavil na prvo (uvodno) mesto v e-knjigi. že davno sem rekel, od vedno, za vedno. v to še vedno verjamem in to še zmeraj drži.

mislim, da vsaj včasih moraš vedeti, da od nekoga si. vsaj včasih pa moraš tudi vedeti (in ne le verjeti), da za nekoga si.

in vse to je, pomoje, v tej tričrkovni besedi.