-@ anonimni, najprej, hvala za lepe besede (jz sem v prozi manj dober kot v poeziji (če sem sploh kje), in si za koga včasih mislim, če bi tale napisal knjigo (recimo, zgodb), bi bila to ena tistih, ki bi se znašle na moji nočni omarici (ali kindlu, če bi bila e-, kot moja zbirka).
ja, komentarji so moderirani, po eni strani zato, da preprečim spam, predvsem pa, da lahko komentarje, ki so for my eyes only, zadržim zase (večkrat napiše kdo kaj bolj osebnega, če se ga kakšna pesem globlje dotakne. odgovorim vsem, ker je tak moj pristop že od vsega začetka; če mi kdo piše, je prav, da rečem vsaj hvala, pomoje). nikoli nisem mislil (in ne mislim), da je karkoli narobe, če se s kom pogovarjam tako, zasebno (in večkrat tudi se); konec koncev je tudi mnogo mojih pesmi na izpovedih namenjenih v branje vsem - in nekomu posebnemu (da tisoč in ene - res jih je! - trivrstičnice niti ne omenjam).
kot rečem večkrat, (bralcev in) komentarjev sem vedno vesel, tudi tistih, samo za moje oči (slednjih včasih še posebej, ker mi povedo, da se je pesem dotaknila v globino duše…, kar je, konec koncev, tudi smisel poezije).
ja, kdaj me kdo vpraša, če sem še tu, kadar se bolj redko oglašam… veš, včasih padem do dna, ko ostanejo samo misli, ali celo samo občutje brezsmisla, ali pa so pesmi preprosto preveč črne za druge oči. še vedno (ja, tega ne pišem zdaj prvič) pa mislim, da dokler bom lahko ubesedoval, bodo tudi pesmi. povsem jasno (mi) je, da ne morem nikogar prisiliti niti k branju niti h komentiranju. pesmi lahko zgolj dam. sem pa spoznal, skozi leta, da samo molk lahko ubije blog. če bi srce kdaj reklo, da je upanje res brezupno, takrat se morda razdre tudi gnezdo za ptico.
kot si pripomnil, vsak dan posebej je težko. vem. meni je svojčas pomagalo pisanje (ki, po mojih izkušnjah, še kar uspešno odvrača misli), da sem ostal. zapisati tisočinenkrat vsak dan eno drobtinico - zamisel, ki jo je skozi skoraj tri leta poganjalo samo upanje v srcu - pa je bilo moje najbolj intimno sidro, da me ni odneslo. sčasoma ne gledaš več samo vase, ampak tudi okrog sebe, opazuješ ljudi, svoj vsakdan, in svet…, da eno misel, dogodek, spomin… vsak večer strneš v en utrinek in ga v cybru za nekoga zapišeš na zvezdno nebo. razmišljam, da bi sedaj rabil nekaj podobnega; drobna, vsakdanja sidra, ali znake ob poti, da sem, tudi zdaj, tu.
hja, no, malce si me izzval (pa ne v negativnem smislu) s svojim komentarjem, pa je tudi moj vpis malce daljši. upam, da je vseeno vse ok.
ps in ja, nekoč je bil na tem spletnem naslovu drugačen blog. prinesel mi je nekaj neprecenljivih vezi. nikoli mi ni bilo žal, da je bil, in nikoli, da se je preobrazil v poezijo.
tudi tebi samo dobro,
a.
1 komentar:
prvi fragment
jaz pa vem, da ne maraš piva (nisem tako frivolen, kot se zdi na prvi pogled, samo najprej sem odprl drugi vpis, ker je bil na vrhu, in sem to prvo prebral. potem sem šel na začetek).
drugi fragment
pravzaprav, po pravici povedano, potem sem šel najprej na konec.
tretji fragment
almodóvar, dolor y gloria.
(vse še imam, čeprav ves ta čas nisem nikoli ničesar bral za nazaj, niti poslušal… a očitno vse (ali vsaj, mnogo toga) nosim v duši).
ker so mi bili neki drobci te pripovedi nekoč zaupani… – ko se po vrsti let sreča glavni lik (mislim, da je režiser) s svojo prvo ljubeznijo (ki živi, se mi zdi, v argentini in ima ženo in otroke – bi pač) se dolgo gledata, in potem režiser reče, oči so iste… no, ta stavek / prizor (ne nadaljevanje)… me je nekako spomnil… mi malo ovlažil oči… in je tudi edini, po katerem se filma spominjam.
četrti fragment
ta je rdeč preko ušes: jaz sem, seveda, težil.
peti fragment
verjamem, da so vezi, ki so nepozabljive. verjamem, da nekatere segajo preko meja fizičnega sveta. da so/bile/bodo, v neki obliki, večne.
šesti fragment
poznam. ko en del tebe vsak dan živi krejzi. poznam sanje v budnosti in sanje v snu. ki lebdijo v smehljaju na ustnicah, tik preden se prebudiš. (celo samoobtoževanje poznam.) poznam tudi imeti rad in vsako noč tiho zašepetati nekemu angelu, čuvaj ga.
(spomine, ki žalostijo, jz pustim padati v pozabo).
sedmi fragment
mene zanima vs. me ne zanima.
večje različnosti v pomenu v zgolj navidezni podobnosti besed najbrž ne bi našel.
jz sem, vseskozi, edinole tisto prvo.
osmi fragment
vem, sanje so bile drugačne.
deveti fragment
tri pesmi, ki bi jih morda prepoznal. ena iz tvojih pripovedovanj. ena iz mojih spominov nate. ena, v kateri sem skušal izsanjati tvoje sanje.
in ena, ki je najbrž ne bi.
deseti fragment
mislim, da jedro duše ostaja, ne glede na vse vzpone in padce, na vse lepe trenutke, na vse bolečine, na vse rane in brazgotine, ki jih na ljudeh pušča čas.
zato kdaj koga preprosto ne moreš pustiti od sebe.
zato kdaj koga ni moč pozabiti.
zato kdaj je, kakor da ni nikoli odšel.
kdaj pa kdo koga odrine od sebe, ne da bi se sploh zavedal, kaj je izgubil.
enajsti fragment
hvaležnosti je preveč, da bi šla v pičlih pet črk, pa vseeno: hvala. dragoceno je pa do neba.
zaradi vsega, kar slutim neizrečenega za tokrat napisanim, mi je težko.
čutim pa se blagoslovljenega, da lahko jz to berem.
dvanajsti fragment
vesel sem, da otok še je.
prebral. pa ne samo enkrat.
odpisal, kot vedno, z ljubeznijo.
a.
Objavite komentar