-@ anonimni, najprej, hvala za lepe besede (jz sem v prozi manj dober kot v poeziji (če sem sploh kje), in si za koga včasih mislim, če bi tale napisal knjigo (recimo, zgodb), bi bila to ena tistih, ki bi se znašle na moji nočni omarici (ali kindlu, če bi bila e-, kot moja zbirka).
ja, komentarji so moderirani, po eni strani zato, da preprečim spam, predvsem pa, da lahko komentarje, ki so for my eyes only, zadržim zase (večkrat napiše kdo kaj bolj osebnega, če se ga kakšna pesem globlje dotakne. odgovorim vsem, ker je tak moj pristop že od vsega začetka; če mi kdo piše, je prav, da rečem vsaj hvala, pomoje). nikoli nisem mislil (in ne mislim), da je karkoli narobe, če se s kom pogovarjam tako, zasebno (in večkrat tudi se); konec koncev je tudi mnogo mojih pesmi na izpovedih namenjenih v branje vsem - in nekomu posebnemu (da tisoč in ene - res jih je! - trivrstičnice niti ne omenjam).
kot rečem večkrat, (bralcev in) komentarjev sem vedno vesel, tudi tistih, samo za moje oči (slednjih včasih še posebej, ker mi povedo, da se je pesem dotaknila v globino duše…, kar je, konec koncev, tudi smisel poezije).
ja, kdaj me kdo vpraša, če sem še tu, kadar se bolj redko oglašam… veš, včasih padem do dna, ko ostanejo samo misli, ali celo samo občutje brezsmisla, ali pa so pesmi preprosto preveč črne za druge oči. še vedno (ja, tega ne pišem zdaj prvič) pa mislim, da dokler bom lahko ubesedoval, bodo tudi pesmi. povsem jasno (mi) je, da ne morem nikogar prisiliti niti k branju niti h komentiranju. pesmi lahko zgolj dam. sem pa spoznal, skozi leta, da samo molk lahko ubije blog. če bi srce kdaj reklo, da je upanje res brezupno, takrat se morda razdre tudi gnezdo za ptico.
kot si pripomnil, vsak dan posebej je težko. vem. meni je svojčas pomagalo pisanje (ki, po mojih izkušnjah, še kar uspešno odvrača misli), da sem ostal. zapisati tisočinenkrat vsak dan eno drobtinico - zamisel, ki jo je skozi skoraj tri leta poganjalo samo upanje v srcu - pa je bilo moje najbolj intimno sidro, da me ni odneslo. sčasoma ne gledaš več samo vase, ampak tudi okrog sebe, opazuješ ljudi, svoj vsakdan, in svet…, da eno misel, dogodek, spomin… vsak večer strneš v en utrinek in ga v cybru za nekoga zapišeš na zvezdno nebo. razmišljam, da bi sedaj rabil nekaj podobnega; drobna, vsakdanja sidra, ali znake ob poti, da sem, tudi zdaj, tu.
hja, no, malce si me izzval (pa ne v negativnem smislu) s svojim komentarjem, pa je tudi moj vpis malce daljši. upam, da je vseeno vse ok.
ps in ja, nekoč je bil na tem spletnem naslovu drugačen blog. prinesel mi je nekaj neprecenljivih vezi. nikoli mi ni bilo žal, da je bil, in nikoli, da se je preobrazil v poezijo.
tudi tebi samo dobro,
a.