včasih sanjam o pismih. ((p)o tem včasih nastanejo pesmi). včasih sanjam, da se ljubim o kom. včasih, bolan, sanjam, da nisem. včasih sanjam celo, da pišem. in ko se zbudim, mi je včasih žal, da se (skoraj) ničesar ne spomnim. to sodi v lepši del sanj.
včasih pa sanjam grde stvari. tokrat so ene takšnih našle pot v pesem in na izpovedi, ker se jih ves dan nikakor nisem mogel otresti, pa če sem se še tako trudil misliti na druge stvari (ki tudi niso najbolj svetle).
ne vem, ali v njej odseva kaj današnjega časa ali samo moje ne-in-zavedno, ampak res mi je bilo kar malo srhljivo. bil je tak popačen, kot surrealističen, svet... (čepravvsajmalotudiresničen).
kar pa je bilo meni najbolj grozljivo, so bile goslice: ko sem bil otrok (ja, tudi jz sem bil enkrat otrok... no, vsaj malo sem še, pravijo), nas je v soseski včasih pazila ena starejša gospa, ki je pela neko otroško pesmico o goslicah... sto let že nisem pomislil nanjo in buden se je najbrž ne bi spomnil niti, če bi me kdo vprašal. in to otroško pesmico mi je nekdo (jaz sam?) lajnal... zvončkljal... pozvanjal... kaj vem, bilo je pač v sanjah, in pel zraven, zaigraj na goslice, in umri veselo (ja, besedila se pa dobro spomnim).
go figure.