tudi prijatelje imam tam, v parizu (eden je zelo moj), ampak reči, žal mi je, itak zmeraj zveni nekam plehko, čeprav mislim zares.
tam sem včasih poslušal koncerte ali katedralo vsaj ošvrknil s pogledom na pohajkovanjih po mestu. navdihnila je naslov genetove notre dame de fleur. je, kot bi gorel in se spreminjal v pepel delček mojih spominov, čeprav jih seveda v resnici še naprej nosim, v sebi, s seboj.
vem, da… paris sera toujours paris (kot bom jz vedno jz), ampak vseeno… ko gori in se spreminja v pepel delček srca, mesta ali človeka, boli.