tudi prijatelje imam tam, v parizu (eden je zelo moj), ampak reči, žal mi je, itak zmeraj zveni nekam plehko, čeprav mislim zares.
tam sem včasih poslušal koncerte ali katedralo vsaj ošvrknil s pogledom na pohajkovanjih po mestu. navdihnila je naslov genetove notre dame de fleur. je, kot bi gorel in se spreminjal v pepel delček mojih spominov, čeprav jih seveda v resnici še naprej nosim, v sebi, s seboj.
vem, da… paris sera toujours paris (kot bom jz vedno jz), ampak vseeno… ko gori in se spreminja v pepel delček srca, mesta ali človeka, boli.
3 komentarji:
Dragi Aleks, nekako sem pomislil, da se boš ti oglasil o tem. Res žalostni prizori iz Pariza. In to v 21 st.!
LPJan
Notre Dame ali Naša Ljuba Gospa. To so živi kamni, ki govorijo, nagovorijo vsakogar, ki jo obiščče, to je pesem kamnov, ki človeško srce požene k višku. Katedrala, to je slavospev lepoti in nežnosti.To je notranji svet, ponotranjenost človeka in predvsem parižanov.
Ampak verjamem, kot so ti živi kamni znali povezati svet, človeštvo v preteklosti, tako bo tudi v prihodnje ... ali še bolj.
Matevž
dragi Jan in Matevž, hvala. predvsem sem najnajbolj vesel (pa si zadnjič tega še nisem upal napisati), da ni bilo žrtev, ljudje so vendarle najbolj pomembni. zagotovo pa nas vse veseli, da se je kljub vsemu marsikaj rešilo. pa še ves svet zdaj bere (bere!) hugoja...
bodita dobro in tnx,
a.
Objavite komentar