pol ure

sinoči sem želel ujeti neko misel in tako sem poiskal pisma, ki jih nisem odpiral kar nekaj let. začel sem brskati po njih, s cmokom v grlu, s težkimi kamni v trebuhu, z drgetajočimi prsti.

in bral, samo zame spisane besede.

bilo je, kakor da znova verjamem vanje (celo v tiste o vedno zmiri nikoli).

bilo je, kakor da znova božajo in umirjajo mojo razboleno dušo, in kot da se jaz na njegove stiske znova smem odzivati s svojimi stiski ali se radostiti z njim.

bilo je drugače, kot sem se bal, nekako mirno in samo na začetku malo otožno; pozabil sem svojo žalost, pozabil na čas, ki je minil.

bilo je lepše kot sanje.

bilo je zdaj, bila je toplina in bil sem srečen.

potreben njegove duše sem jo za tiste pol ure imel, tik ob sebi.

(še zdaj se smehljam.)

ne prižigaj noči v temi

on, ponekad, lola.
ja, ponekad, jinx.
ali nikada alka.

sinoči me je vseeno stresla novica, da se je poslovila pevka lola novaković (čeprav - shame on me - sploh nisem vedel, da je bila še živa).

od nje sicer poznam samo en komad, se mi zdi. tisti (najbrž) najbolj znani, iz nekega davnega, uspešnega nastopa na eurosongu: dva mala svetla sve su bliže, bliže... već gasiš cigaretu i pružaš ruke (tu si vedno predstavljam, da meni, ne snu): mi...

nežno, a ne pocukrano, s komaj zaznavnim pridihom erotike... a ni lepo?

včasih se vrti v avtu, seveda ne z mojega usb ključka. molčim, čeprav se nikoli ne izteče do konca, ne da bi se spomnil na eno drugo izvedbo. ampak yu verzija je vseeno še ok. glihzaglih.
mogoče me je tudi zato sinoči malo stisnilo v trebuhu...


a song to remember

a zakaj pa jz jinx? tile verzi so mi pri njej neprekosljivi: tko je kralj, tko pleše sam, sve tajne ovog karnevala znam...

in mogoče enkrat res dospem tamo, gdje je sve po mom.

(ps in ne, naslov ni zatipkan, ampak je namenoma tak. za spomin.)