srečno in srčno 2022

naj bo novo leto povsem drugačno od minulega, je bila želja, za katero misim, da sem bil pred slabim letom dni najbolj vesel, da je bila izrečena.

bilo je.

drugačno.

bolj svetlo. bolj polno. bolj dragoceno.

celo zbirko pesmi za mojo ptico v duši je prineslo.

seveda so bili vmes tudi dnevi teme, strahu, žalosti in bolečine, a če se bo leto, ki prihaja, odvilo tako kakor to, ki odhaja, če bom iz njega izšel tak, kot sem zdaj (razen malo starejši), bo čisto ok (seveda pa nimam nič proti izboljšavam).

v mojem svetu pa si seveda tudi Ti, dragi Bralec. komentarji ob mojih pesmih in drugih vpisih povedo veliko in me ne puščajo hladnega. včasih mi duša kot kamen težka pade na dno, včasih se mi nasmeh iz srca vzpne vse do oči.

naj bo to novo leto, dragi Bralec, prijazno s Teboj. naj bo v njem sonce, ne tema, toplina, ne mraz, naj bodo Tvoje vezi z ljudmi, ki jih imaš rad, samo še boj trdne. in, tu in tam, kak trenutek samote… ker včasih moraš biti samo sam s seboj.

dragi Bralec: zdravja, ljubezni in radosti Ti želim v novem letu. za vsak dan in vsako noč.
a.

 

miklavži in parkeljni

ponoči sem razmišljal, da pa mogoče le ne bi smel na miklavžev večer objaviti impresije iz depresije. ampak kar je, je, zato pa vam tule vsem želim en lep miklavžev dan. naj vam miklavževa darila prinesejo naklonjenost, prijateljstvo in ljubezen.

želim vam tudi kup sladkih dobrot.
a.

ps pa kakšnega parkeljna zraven; ti so najslajši. garantirano!

angelic smile

you are smiling (tiny stars are twinking in your eyes) your tender smile makes the world a better place (i'm smiling, too)

moj junij

junij

v razcvetu pomladi
vroči vonj sivke
kot potep po brezpotjih provanse
vse do sinjih dlani slanega morja
v katerem lovim odseve sanj
v katerem je otožnost srca
skrita v najtemnejših globinah

moja vrata v poletje

razmišljanja ob bolezni

[mogoče bi bilo bolje, da kdo tega vpisa ne bi bral, ampak včasih kaj moram dati iz sebe].
v zadnjem času veliko razmišljam o življenju, njegovi krhkosti, kratkosti in minljivosti - kako res je pred mano vse manj tistih >zlatih, malih in živahnih sveč<, kot je zapisal Kavafis, in kako hitro je za menoj nastala >žalostna vrsta pogorelih sveč<, skorajda ne da bi se zavedel, kdaj, razmišljam, kaj pravzaprav je življenje, kako se dostikrat (no, vsaj jz) ne spomnim, kaj vse nam daje, in koliko dobrega in vrednega spregledam, zavržem, me pa včasih, mogoče, preveč, razveseli kakšna minljiva ničevost, kot so dosežki, nazivi, skratka, tako imenovani uspehi, razmišljam, čemu hranim takšna in drugačna upanja s sanjami, hrepenim po (morda) nedosegljivem in skušam seči po zvezdah, dokler jih nazadnje ne srečam v odsevu posmeha v zrcalu, razmišljam, koliko časa izgubljam z napačnimi ljudmi (tudi v službi, recimo), pijem, plešem, se omamljam, spim z nepomembnimi moškimi, namesto, da bi mi bilo toplo, zgolj v družbi nekoga - ali vsaj samo nekaterih - ki so me je vredni in tudi veseli in jim res nekaj pomenim, razmišljam, zakaj si tako želim dajati (tudi sebe) in osrečevati, če pa mi to glih ne uspeva, in zakaj včasih čutim zgolj neko (neopisljivo) otožno milino, ko skuša kdo razveseliti mene, pa zgreši, in se počutim bedno do dna, razmišljam, zakaj so moje besede tako lahke in nepomembne, da jih odnese veter, še preden se dotaknejo, čeprav dajem v njih največ sebe (podobno, kakor pri ljubljenju), razmišljam, kako me kar naprej nekaj skrbi (čeprav ne brez razloga), razmišljam, zakaj me tako pogosto ranijo ne zelo pomembne stvari in sem žalosten, in zakaj tudi toliko pomembnih, in ali je res človeško, da se jezimo ali držimo celo na ljudi, ki jih imamo radi, ker je težje reči oprosti kot kuhati mulo, razmišljam, kako pogosto pozabim, da znam (ali sem znal) uživati v čisto majhnih stvareh, kot je čokoladni piškot ob kavi, klepet s prijateljem, bežen nasmešek čednega tipčka na podzemni, tik preden izstopi, ali kak erotičen Genetov prizor, razmišljam, koliko glasbe ne slišim, koliko knjig ostaja zaprtih, koliko zamujenih filmov, ker se ne morem spraviti zraven, ker čutim svet pretemen in pretežak, pa bi morda lahko odkril nove svetove, sprašujem se, zakaj se je tako vse bolj težko smejati in tako lahko pomisliti na neprave stvari celo v pravem trenutku, in ne vem, res ne vem, zakaj tako malo osrečim tako malo ljudi (če sploh), zakaj sploh sem (jz in moja dejanja in moje besede in pesmi in čustva in…) in zakaj sem, kljub vsemu, včasih dojet, včasih viden, včasih občuten tako napačen, zavržen, odvečen, ko se počutim kot vrvohodec na glavici vžigalice, ki mora slekoprej pasti, vendar želim še dihati, upati, imeti rad, ustvarjati, živeti…?

porog neba...?

 

Tale citat na sliki iz Hamleta (II. dejanje, 2. prizor) sem našel zapisan na lističu v pralineju Baci. Lističe vedno najprej preberem. 

In tako sem pomislil, še preden sem ugriznil v čokolado, porog neba, ali…?

my way?

 

ko misliš, da si na dnu teme in naslednji teden spoznaš, da je lahko še temnejša, ob tem pa veš, da to niti ni nujno njen najtemnejši odtenek, ko ne pomaga več niti nobena kemija, potem...
where do i go to in the darkness when i'm alone in my head?

iz srca hvala

za tvoje zame res posebno voščilo (for my eyes only); upam na najboljše in želim vse dobro nazaj.
a.

ps najbrž bi obveljal za kamen, če ne bi dopisal, da je voščilo sprožilo vrsto občutij, ki jih ne (z)morem izraziti z besedami - lahko le povem, da so vsa topla in dobrotljiva. res. zvezde vedo.