srečno v novem letu!

naj vsak dan novega leta prinese trenutke

za spomine,

sladke in svetle, kot mehurčki v penini

na novoletno noč.

nazdravite vsem,

ki jih imate radi,

kakor nazdravljam jaz.

srečno 2020,

a.

dotik

dlani drhtijo

dotik spomina

kakor plaha perut

v primežu teme

zajtrk pri tiffanyju

prekleto strahopetno je, pomoje, razbijati lgbt+ klub, kričati obscenosti o pizdah in pedrih in potem stisniti rep med noge in pobegniti - tja, od koder prihajajo, in kjer je zemlja plodna za vse oblike sovraštva. barva njihove mavrice je črna. povsod.

če v resnici samo skrivajo svojo seksualno usmerjenost... in jih to skrivanje vodi v nasilje… samo ena pot ven obstaja. žal ali na srečo. jasno mi je in razumem, da se (marsi)kdo ne more razkriti, vendar… biti 'pravilen' za takšno ceno?

biti v čemerkoli 'pravilen' za takšno – in še višjo ceno? za ceno človečnosti?

homo sum, je william cliff poimenoval svojo prvo knjigo pesmi. sem gej in sem človek (je to tako težko razumeti?). zato ne potrebujem tolerance, ampak hočem sprejetje. in potem ne bo treba nikomur več biti v klozetu. saj res nikogar ne briga, s kom se kdo daje dol, važno pa je, da se razume, da zaradi odgovora na to vprašanje ni nihče nič manj človek. v nobenem oziru.

zato je vsako nasilje treba obsoditi. in se zoperstavljati sovraštvu. in širjenju sovraštva. z ničelno toleranco. brez ampak. ker le tako smo in bomo vedno lahko vsi ljudje.

osamljenost v ljubezni?

opazujem ju.

prvi moški ima prižgan računalnik, v ušesih slušalke, preko mobilnega telefona spremlja športni prenos. verjetno nogomet. ki ga ni mislil gledati sam.

drugi moški ima prižgan prenosnik, v ušesih slušalke, s prsti nemirno klika po seznamu filmov. ki jih ni mislil gledat sam.

je to osamljenost v ljubezni?

prvi moški sedi v naslanjaču in preklaplja kanale na televiziji, iščoč kakšen sitcom ali akcijo z veliko krvi.

drugi moški leži na kavču in bere knjigo v jeziku, ki ga prvi moški sploh ne razume.

kdo je bolj osamljen v ljubezni?

v avtu na poti eden posluša note, drugi besede. eden se vedno spominja, drugi nikoli. edini stik je lahko tišina. zato radio molči.

kdo je manj sam?

tema je skrita za zapečatenimi ustnicami.

obeh?

ja, seks je dober. mogoče celo odličen. vsak dobro pozna drugo telo, njegove potrebe, njegove želje.

ampak če bi si gledala v oči, ko bi skupaj doživela vrhunec naslade, kaj bi videla v njih?

na dan, kot je danes

na dan, kot je danes, moram predvsem biti sam. no, ne čisto sam, ampak saj nisem nikdar čisto sam. s ptico v duši ne morem biti nikoli povsem sam.

na dan, kot je danes, me ni strah spominov. vse je sedaj. ker ljubezen ne pozna minevanja časa.

na dan, kot je danes, se ljubim z njegovo dušo. povsem gol je pred menoj in jaz pred njim. lahko bi se ranila, a najini vrtnici nimata trnov. vse, kar si dajeva, vse, kar si jemljeva, je čisto in mehko kot bela svila, kot jo iz oblakov tke sonce, ko vzhaja.

na dan, kot je danes, lahko naredim, da sonce vzide. za mojo ptico in zame.

na dan, kot je danes, jagode ob šampanjcu spominjajo na rdeče solze. če v te solze pomočim prst, je, kot bi pisal za večnost s krvjo srca na zadnji svetli list iz somraka:

če ni nikogar,
ki bi prisluhnil,
kako ti bije srce,
zašepetaj meni.

jaz vem,
kako poje
tvoje duša.

na dan, kot je danes, ne pade noč. samo sing me to sleep dam na replay in zaprem oči.

sem žalosten

(pa ne rečt, prosim, itak, kt zmiri)... danes gledam grozljivi požar, gorečo notre dame v parizu in si ne znam predstavljati zares, da izginja.

tudi prijatelje imam tam, v parizu (eden je zelo moj), ampak reči, žal mi je, itak zmeraj zveni nekam plehko, čeprav mislim zares.

tam sem včasih poslušal koncerte ali katedralo vsaj ošvrknil s pogledom na pohajkovanjih po mestu. navdihnila je naslov genetove notre dame de fleur. je, kot bi gorel in se spreminjal v pepel delček mojih spominov, čeprav jih seveda v resnici še naprej nosim, v sebi, s seboj.

vem, da… paris sera toujours paris (kot bom jz vedno jz), ampak vseeno… ko gori in se spreminja v pepel delček srca, mesta ali človeka, boli.