jaz sem verjel (in še verjamem) v tisto, kar je bilo dobrega. zaradi plemenitosti njega, ki mi je o tem dobrem pripovedoval. mogoče bi lahko parafraziral tiste znamenite besede in dejal, kar ste mojemu prijatelju dobrega storili, ste meni storili. in kar je bilo morda slabega... jaz prav gotovo nisem na svetu zato, da bi sodil ali obsojal. ker nikoli ne vemo, zakaj je kaj (bilo) zakaj, razen, če bi nam čisto zares bilo dano postati nekdo drug. v tem primeru pa bi seveda tudi ravnali tako. kot je ravnal tisti drugi.
se mi je pa zgodilo, skoraj štiri leta je od takrat, da sem ga branil v eni malo bolj vroči in že rahlo opiti kavarniški debati, češ da jaz pač vem. da je bil nekomu dober. in zame to šteje. da je bil dober tistemu nekomu. šteje zelo. nihče mi ni hotel prisluhniti, en starejši, sicer zelo fin gospod (ki pa včasih misli, da je nad vsemi in vsem), pa mi je prisolil klofuto. češ da sem en naiven idiot, ki slepo brani zaradi nekega "kao" plemenitega srca (s sarkastičnim poudarkom na kao). nisem ga mahnil nazaj, a ne toliko zato, ker so me (na)učili vljudnosti do starejših, ampak sem (bil) na to klofuto pravzaprav ponosen. ker sem jo dobil, ker sem branil iz ljubezni. z njim pa vseeno ne govorim več... kajti tistih, ki so moji, ki jih imam rad, si ne dovolim žaliti. "kao", my ass.
in, kot je bilo rečeno takrat, od njega, ni pomembno, če je ljubezen nespametna...
saj zares ni. važno je imeti rad. važno je biti in ostati prijatelj - da zaupaš, da verjameš, da braniš - pa če si sam proti čisto vsem.
