muzika

ko pride sivina, umolkne glasba. to je tako. ampak tista najlepša nikoli.

kar nekaj let sem imel najrajši tišino. na cedejih se je nabiral prah (samo tistega, skritega globoko v predalu pisalne mize, sem včasih vzel v roke. ga gledal. odprl škatlo. gledal besede, izpisane z lično, estetsko pisavo. dokler ni kamen v grlu, ki ga nikoli nisem mogel spremeniti v solze, postal pretežak. ko sem odhajal, sem ga zadnji trenutek vtaknil v nahrbtnik in odnesel s seboj. zdaj je spravljen v nekem drugem predalu, molčeč. solze se še vedno ustavijo v grlu.). starih empetrijev (v vseh formatih) si ne zavrtim nikoli, čeprav jih zvesto prenašam s kompa na komp in z mobilca na mobilca. samo včasih zdaj kdaj pobrskam po njih. na hitro. da znova vem, da ne zmorem pritisniti 'play' (samo pri enem sem, ker sem našel v njem en drug pomen... z bolečino, ki sem jo razvozljal in posvojil). pregrenko. pretemno. presladkosvetlo in neki drugi prostor in čas.

meni muzika vedno nosi besede. in ljudi. ki govorijo tudi mene. kot včasih slike. vsak van gogh je pisma theu je zvezdna noč in je tudi aleks (and when no hope was left in sight / on that starry, starry night / you took your life as lovers often do...). vsaj včasih že.

rad imam, recimo, čajkovskega. njegovo glasbo znam prevesti v besede. ful.

rad imam, recimo, radeta šerbedžijo (iako ne mogu zaboraviti). on poje poezijo.

rad imam tudi muziko iz glavnega mesta s.-jevega srca. prej je nisem kaj dosti poznal (v nasprotju z literaturo), niti poslušal, ampak postaja mi blizu, podobno kot on.

ko sem prišel sem, je v stanovanju nonstop brbotala televizija. ne da bi jo gledal, temveč ker zvok, ki ga je oddajala, ni bil ne tišina ne glasba. nekega dne sem prižgal radio. postajo z modernimi hiti (tudi v klubih imam najraje to), ki v sebi ne nosijo nobenih spominov (no, zdaj kak od njih že, ampak to so sedanji spomini). in tudi v njih so besede in verzi s pomenom, vsaj zame.

ko pride sivina, umolkne glasba. ampak tista najlepša nikoli.

ker ptica nikoli ne neha peti.