lepo jih je bilo brati, čeprav so bila, kot ponavadi, malce otožna. kot da si sam in me iščeš, ko stiskaš zobe v nasmeh, ob vinu za dva v kozarcu za enega.
pisal si meni o tem, kot da bi hotel, da te pobožam po glavi in ti položim roko na čelo in stisnem v objem, in ti povem, da napake niso nepopravljive. da je ponos, ampak je tudi ljubezen.
v njih ni bilo niti besede o meni, razen tega, da so se vsa začenjala z, dragi aleks (zato vem, da so bila spisana zame). nisi me vprašal, kako sem, pa saj bi bilo butasto to spraševati v dnevniku. in, konec koncev, saj to vem sam. da te dni ni glih grejt.
lepo jih je bilo brati, se spomniti, da si nekoč nek podobno turoben dan zame spremenil v pesem. zato sem v njih med vrsticami bral tudi upanje. da za dežjem posije sonce (čeprav je seveda vedno vprašanje, ali za vse).
hvala za pisma, mili. hvala za sanje.
a.
ps in lahko ti odgovorim le (in ne samo v sanjah), rad te imam.