jaz sem verjel (in še verjamem) v tisto, kar je bilo dobrega. zaradi plemenitosti njega, ki mi je o tem dobrem pripovedoval. mogoče bi lahko parafraziral tiste znamenite besede in dejal, kar ste mojemu prijatelju dobrega storili, ste meni storili. in kar je bilo morda slabega... jaz prav gotovo nisem na svetu zato, da bi sodil ali obsojal. ker nikoli ne vemo, zakaj je kaj (bilo) zakaj, razen, če bi nam čisto zares bilo dano postati nekdo drug. v tem primeru pa bi seveda tudi ravnali tako. kot je ravnal tisti drugi.
se mi je pa zgodilo, skoraj štiri leta je od takrat, da sem ga branil v eni malo bolj vroči in že rahlo opiti kavarniški debati, češ da jaz pač vem. da je bil nekomu dober. in zame to šteje. da je bil dober tistemu nekomu. šteje zelo. nihče mi ni hotel prisluhniti, en starejši, sicer zelo fin gospod (ki pa včasih misli, da je nad vsemi in vsem), pa mi je prisolil klofuto. češ da sem en naiven idiot, ki slepo brani zaradi nekega "kao" plemenitega srca (s sarkastičnim poudarkom na kao). nisem ga mahnil nazaj, a ne toliko zato, ker so me (na)učili vljudnosti do starejših, ampak sem (bil) na to klofuto pravzaprav ponosen. ker sem jo dobil, ker sem branil iz ljubezni. z njim pa vseeno ne govorim več... kajti tistih, ki so moji, ki jih imam rad, si ne dovolim žaliti. "kao", my ass.
in, kot je bilo rečeno takrat, od njega, ni pomembno, če je ljubezen nespametna...
saj zares ni. važno je imeti rad. važno je biti in ostati prijatelj - da zaupaš, da verjameš, da braniš - pa če si sam proti čisto vsem.
7 komentarjev:
Aleks, ob teh tvojem zapisu, pa so mi prišle na misel besede mojega prijatelja, ki je davno nekoč zapisal: »Ne veš, kdo sem, dokler mi nisi prijatelj, dokler ne sprejemaš ljubezni. Ne veš, kdo sem, dokler mi ne odpuščaš, dokler mi ne pomagaš. Ne veš, kdo sem, dokler mi ne prisluhneš, dokler me ne izgubiš. Ne moreš vedeti kaj me veseli in žalosti, dokler se ne igraš z menoj, dokler ne izgubljaš z menoj. Ne moreš poznati moje vere in mojega strahu, dokler z mano ne deliš upanja, dokler ne deliš obupa. Samo če izkusiš mojo lakoto, mojo žejo in osamljenost, me lahko nasitiš in odžejaš, lahko vstopiš v mojo samoto!«
In kot si zapisal sam; »važno je imeti rad. važno je biti in ostati prijatelj!«
Noel
Lepa gesta, Aleks!
(brez zamere mal za šalo pa mal za res: viteštvo še ni izumrlo ;-)
lp, bralec
-@Noel, hvala za tako lepo ubesedene misli!
in, saj veš, da je že mali princ rekel, za vedno si odgovoren za tisto, kar udomačiš. ker je vedel, da je v pravem prijateljstvu tudi veliko ljubezni.
-@ ej, bralec, kakšen vitez neki, jz sem že davno tega napisal, da sem ognjeni zmaj... a če se lahko z besedami malo poigram še jaz, pa ne čisto samo za hec: ognjeni zmaj je zmaj, ki se ga da udomačiti, in potem se zna ognjevito postaviti v bran...
O Aleks, lep zapis o prijateljstvu, ki ga tudi sam nosiš v sebi. V to sploh ne dvomim.
Vedno sem čutil, da je prijatelj človek, ki zna molčati, ko je to potrebno in spregovoriti, ko je za to čas. Prijateljstvo je kot roki, ki si med seboj pomagata.
Da bi imel vedno odprto srce za svoje prijatelje, ti želim!
Matevž
hvala, zelo lepo, da si se tudi ti oglasil, Matevž!
sem najprej mislil reči samo, da molčati pa najbrž ne znam prav dobro (kar drži), ampak ko sem malo pomislil za nazaj, sem ugotovil, da včasih celo znam... dati samo tih objem. ali stisk.
če res znam biti pravi prijatelj - čisto na koncu, pod črto - kdo ve...?
naj imajo tvoji prijatelji zate vedno odprto dlan.
a.
Aleks!
Lepo. In koliko sem te uspel jaz razbrati do sedaj - znaš.
LPJan
Jan, hvala za komentar (pravzaprav oba), in lepo bodi!
Objavite komentar