opolnoči so ognjene ptice zavzele nebo (tudi moja, tista, ki jo jz nosim v duši) in zame (name) so padale zvezde...to je moj najmočnejši spomin na najdaljšo noč.
pravzaprav je bilo kar fajn: polnoč sem (po večerji pri s.) dočakal s par frendi v (prenatlačenem) centru mesta ob penini v plastičnih kozarcih (ok, nije otmeno, znam, ali ipak...) z željo za vse lepo vsaj v mislih za vse, ki so (ste) mi tako ali drugače blizu.
opolnoči so ognjene ptice zavzele nebo in name spuščale zvezde... in potem, prvi poljub v novem letu.
ps ali sem pripeljal bastet? seveda sem; ampak o tem mogoče kdaj drugič. in, imenuje se knight.
4 komentarji:
Ah, vidim, da si že predvidel (verjetno ne le) moje vprašanje in tudi odgovoril nanj :-)
Mimogrede: všeč mi je, kako znaš vedno prijazno pokramljati z bralci :-)
Lepo nedeljo, Jan
a, si prebral tudi tale tekst, vidim! no, torej, ja... najt.
lep preostanek nedelje, a.
Kratko, a sladko ;-)
(oziroma bolj "po Aleksovo": kratko, a toplo :-)
tnx! pa lepo se imej!
Objavite komentar