sobota, 14. februar 2015

tvoj objem

nocoj si prišel. ne pričakovano, a tudi ne nepričakovano; preprosto bilo je, da je tako prav.

prišel si, kakor da me imaš, nekje, še zmeraj rad.

prepoznal sem zven tvojih korakov, ovit v tisti poznani, domači vonj sivke, ki je kot esenca miru v poznem poletju provanse, ko se smehljajo celo noči. in tvoje lice z okusom slanega morja.

prepoznal sem moč tvojih rok, ki so se sklenile okoli mene v trden objem. prepoznal sem tvoje dlani, velike, moške, in vendar nežne in ljubeče. kot tvoje besede. kot ti.

čeprav tokrat nisi rekel ničesar, samo v objemu si me držal, dolgo, dolgo, vso noč... tudi jaz nisem rekel ničesar, a sem ti vseeno dal vse, kar je lepega v meni, in vse, kar boli. in tvoj stisk, močan in trden, je odgovarjal, da poznaš in razumeš vse moje neizgovorjene strahove, vse neizrečene skrbi, vse stiske in teme, ki jih moram nositi zaklenjene v sebi, da funkcioniram. da se lahko nasmehnem navzven. umirjal si me in me božal z zrelo modrostjo duše in toplo naklonjenostjo srca, ki sem ju že spočetka občutil kakor bližino. da še zmeraj najdeš v meni tisti samo moj žarek svetlobe. da bom zjutraj zmogel naprej. da obstaja vrsta poti. in da smrt ni tako strašna, kot se morda bojim.

vem, zakaj si prišel nocoj. naključij ni, mili moj.

hvala ti.

4 komentarji:

Matevž pravi ...

Naključij ni, Aleks!
Morda pa je še vedno on tisti:
... ki prisluhne prej, preden prisluhnejo drugi prijatelji.
... ki objame prej, preden objamejo ljubljeni.
... ki odpusti prej, preden odpustijo prizadeti.
... ki še zmore ljubiti, ko drugi pozabijo.

Čudovit zapis! Se dotakne!
Vse dobro!
Matevž

aleks pravi ...

ljubav
je osmjeh duše
u bjelim noćima

Jan pravi ...

Ej Aleks, lepo...
Tudi ta haiku tukaj.
LPJan

aleks pravi ...

anede, paše zraven, se mi zdi (?)
a.