potem pride in prinese starinsko pleteno košarico (nimam pojma, kje jo je našel), veselo od najbolj pisanih pisanic.
gledam jih in jih berem: zelene za upanje, modre za svetle sanje preko neba, rumene za sonce, oranžne za zdravje in smeh, rdeče za ljubezen. in pomislim, kako vsakdo od nas potrebuje upanje, sanje, sonce, smeh, zdravje, ljubezen. zaželim si, da nihče ne bi ostal brez njih.
naenkrat mi ni več vseeno. in vidim, da to ve. (vesel je tudi, ko pisanice deliva).
na poti nazaj greva v starbaks na tall kapučino in čokoladne cookieje (my favorite). zdaj vprašam jaz, pri meni ali pri tebi? mislim na ta konec tedna. reče, pri meni. mislim, da ima prav. najbrž tudi on čuti, da sem pri njem vedno malo bolj živ.
na podzemni mu naslonim glavo na ramo in pomislim (ne prvikrat), da bi vsaj včasih bilo lepo biti samo tukaj in zdaj. in znati samo dajati ljubezen.
imejte se lepo!
4 komentarji:
Dragi Aleks, veliko rumene za sonce ti želim :-). In če smem presojati po tvoji poeziji - znaš, pa še kako znaš dati ljubezen.
Lepe praznike, čeprav so že bolj na koncu!
LPJan
Rekel si »ja«, da bi ga razveselil. In če sam ne veš: to je dajati ljubezen, Aleks.
lp,
bralec
No vidiš, sej ni tolk težko, da se maš lepo Aleks :-)
-@ dragi Jan, najprej, hvala! včasih, veš, čisto potiho tudi jz mislim, da mogoče ja, ampak… saj veš, vedno je ampak, mislim.
-@ dragi bralec, ja, sem, in pri tem nisem razmišljal o ničemer drugem kakor o tem. da bi malo razveselil. in misliš, da je to res dajati? no, upam lahko…
-@ ej, Kr En (Kr En, jao!), ne le težko. še težje. včasih.
bralec in bralci, bodite lepo, vsi(urdi tisti tihi)!
Objavite komentar