torek, 6. december 2016

parkljevanje

če mislim na parkeljna? tistega parkeljna? ja. mislim. vsako leto (pa ne samo na sinočnji večer) se spomnim nanj.

kar je plus, je, da je ta spomin zasenčil spomin na nek drugi miklavžev večer, ko sem bil še kot otrok po krivici tepen in sem mislil, da tega ne bom nikoli pozabil. močnejša bolečina pač spodrine manj močno. ni kaj, kul za popizdit.

drugi plus je spomin na toplino, ki sem jo tistega večera občutil (čeprav tega občutka ne morem več obuditi).

kar občutim, je, da boli, in drugega nič. an emotional flatliner.

(včasih ne vem, ali se sploh še znam veseliti daril. včasih ne vem niti, ali se sploh še znam veseliti.)

morda pa znam še darovati, kdo ve? s. ne miklavžuje. ampak na poti do njega sem kupil vrtnico, belo, kot vidim njega, in prespal pri njem. mislim, da je bil vesel, čeprav morda ni povsem vedel, zakaj.

vas pa sem v mislih objel. vse vas, ki me berete in se kdaj oglasite na moj blog.

7 komentarjev:

Jan pravi ...

Dragi Aleks, osrečevanje osrečuje. Slejkoprej.
LPJan

Jan pravi ...

Pa še to: a ta parkelj je gay ;-)

Matevž pravi ...

Bolečina boli … kakršnakoli … boli. Včasih tud spomin. In ja, včasih neka bolečina zasenči drugo bolečino … a vseeno ostane. Morda tiha, skoraj neopazna do … do trenutka, ko se spomin nanjo zopet obudi. Nek moj fiziater mi je nekoč dejal: »Prej ko se boš spoprijateljil z bolečino, prej te bo nehalo boleti!« V mislih je imel fizično bolečino. Ne vem kako je s psihično.
Upam samo, da več ne boli tako kot je nekoč, Aleks!
Res pa je, da moramo kdaj v sebi poiskati tisto otroškost, pristno otroškost, ki nam je bila dana. In ja … se veseliti. Verjamem, da se znaš, le kdaj pa kdaj moraš odstraniti strahove, ki zastirajo pogled na veselo srce.
In ja … ti znaš darovati. Vsak dan znova, verjamem. In daruješ samega sebe, svojo dušo in vsak dan znova razveseljuješ nas, ki te beremo in smo v mislih s teboj. Tudi na Miklavžev večer!
Drži se Aleks!

Matevž

aleks pravi ...

-@ dragi Matevž, tvoje besede so vedno tako plemenite… kakor obkladek na vroče čelo. veš, najti otroka v sebi in početi aleksarije je bilo včasih otročje lahko; danes to sicer še zmorem, a veseliti se je težko (kot bi ves čas nosil eno sivo utež na srcu).
pesmi (ja, se zavedam, da tudi koščke svoje duše z njimi) pa rad delim z vsemi vami.
drži se tudi ti,
a.

-@ Jan, včasih se poskusi tudi sfižijo… daš, iz srca, tudi sebe, pa… pač to ni to. samo zgaga si (bil).
bodi lepo,
a.

ps Jan, itaq

Jan pravi ...

na viš' jo, 'aleksarijo' ;-)
:-)

LPJan

aleks pravi ...

je kr kjut po svoje, anede? tak za nasmešek...?

Jan pravi ...

Kar za (na)smeh, bi rekel :-) ;-)
LPJan