težko ali o verzih za dan poezije

zdi se mi, da je najtežje od vsega na svetu deliti - dušo (pri čemer je darovati dušo - ali vsaj, podariti/podarjati (z) dušo, pravzaprav presenetljivo lahko...).

mislil sem, da bo mnogo bolj enostavno; navsezadnje to ni moj prvi blog, niti tak z mojimi razmišljanji ne... pa je. tudi sedaj, ko sem se končno bolj ali manj odločil, kaj naj bi milovanja bila in kaj ne (milovanja so vse, kar niso pesmi in zgodbe in kar bi rad delil). trivrstičnice so mi prav zato (postale) blizu, ker lahko povedo veliko... in hkrati ne.

recimo tista, ki sem jo napisal za dan poezije (mimogrede, včasih je bil to tudi prvi pomladni dan - zakaj je ta zdaj za en dan pomlajen?). češnjev cvet (vejico... ali vejo (?)) mi je prinesel s. na prvi pomladni večer nisem prepričan, da je glih češnja (on ni povedal in jaz nisem vprašal), ampak v poeziji je zaradi Kajuha zmeraj lahko češnjev cvet, kot so zaradi njega vse ptice lahko moja ptica (ena prvih stvari, ki sem jih naredil, ko sem prišel sem, je bila, da sem kupil (in sestavil) hiško za ptice, za na balkon. v njej je vedno nekaj vode... in zrnja... mogoče je to neke vrste simbolna daritev (spravna?), kaj vem, tako pač čutim, da je prav...). ker živim blizu park(c)a, večkrat zaidejo gor. kakor na dan poezije. kot moja ptica.

dva sta v naslovu zato, ker sta oba. prvi, ki je od nekdaj moj, mislim, in vsekakor za vedno, drugi, ki počasi (p)ostaja moj.

in duša - duša je (za trenutek bila) bela, v sozvočju s svetom, z vsakim od njiju, z menoj.

torej?