srečanje z nekom iz nekoč

se tudi jaz spreminjam tako?

ne mislim fizično, jasno, da s(m?)o vsako leto starejši in bolj šarmantni (meni so starejši moški pač všeč!), ampak zdaj mislim na tiste druge spremembe, spremembe duše.

po mailu me je poiskal nekdo iz nekoč. rekel je, da bo tu, službeno, in... dobila sva se na kavi in bilo je... žalostno, pravzaprav. pa ne, ker je izgledal drugače kot včasih, in niti ne zaradi tega, ker je kar povozil moj komaj začeti, dvozložni odgovor na njegovo na hitro postavljeno vprašanje, "in kaj počneš?", in je nanj vse do slovesa od- in govoril sam(o) o sebi, brez prekinitve, pa niti ne zanimivo; ampak zato, ker je bil tako... poln sebe, napihnjen, in kvaziduhovit (kot vsakdo se rad nasmejim, vendar duhovitosti, ne duhovičenju. že od nekdaj s težavo prenašam ljudi, ki duhovičijo... brrrr).

in tako... je nakladal. menda o čisto vsem, kar se mu je zgodilo od adama dalje, in tudi o vsem, kar si misli o vsem od adama dalje. govoril je celo neskončno dolgo uro in potem še pol ure za bis (čeprav ni doživel aplavza). skozi neskromno besedičenje pa je na dan ves čas pronicala nekakšna plehka samovšečnost in samozadovoljnost, ki ju nekoč ni bilo (ali ju samo jaz nisem zaznal?). ko se mi je oglasil, sem pomislil, da bi ga povabil tudi na večerjo, ampak... no, po debeli uri in še dodatne pol se mi je zdelo več kot primerno, da se temu odpovem.

zakaj sem tako razočaran? ker sem nekoč mislil, da je drugačen? ker je mogoče nekoč tudi res bil? ker ima, če izključim zvok, še vedno iste sive oči in ker sem mu zaradi tistega nekoč tudi zdaj vseeno še vedno malo naklonjen? ali pa sem zaradi vseh teh razlogov še najbolj razočaran nad samim seboj?

in - se tudi jaz spreminjam tako?