a propos "menjava srca"
večer je. v postelji listam skozi minule dneve in ne vem, zakaj se pravzaprav ne bi sovražil.
mislim na tiste, ki sem kdaj zažarel (za hip, kot meteor) na njihovem nebu, potem pa zatonil v pozabo, kot da me nikdar ni bilo..
mislim na zdaj in na tiste, ki jih srečujem pri prostovoljstvu; včasih se koga dotaknem in včasih ne... kdaj se celo iste duše enkrat dotaknem in drugič ne - in tisti ne-ji ranijo, ker mislim (ker si domišljam?), da k vsem pristopam kakor opora, kakor pomoč, nikakor pa ne sovražnik...
ampak saj vemo, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni, moja menda še posebej.
mislim na ptico.
če ljubezen ne more delati čudežev,
zakaj potem je?
celo v službi imam pri mojih ljudeh kdaj občutek, da... nisem glih del njih. čeprav vedno stojim za njimi. in najprej in najbolj od sebe zahtevam predano in trdo delo.
mogoče bi moral obrniti svoje vprašanje in reči, zakaj bi me pravzaprav kdo imel rad?
biti dober, biti nežen, biti ljubeč... najbrž si vse to samo domišljam v tistih neumnih trenutkih, ki so včasih svetli in včasih ne, in zato dobivam nazaj to, kar pač dobivam.
nocoj se mi zdi,
da bi si moral pognati kroglo v dušo. in pozabiti.
da so spomini samo kazen za minulo srečo (in teh kazni ne bi več rad).
si odpihniti dušo brez vprašanja, kje je naprej.
morda je naprej:
postaviti sebe v center vesolja,
zajahati mesec in premakniti os časa stran od spominov,
prižigati in ugašati ljudi kot da so zvezde?
ne biti dober?
ne imeti srca?
morda pa je najbolj (edino) varno vsakomur odreči ljubezen že prvi dan.
mislim na tiste, ki sem kdaj zažarel (za hip, kot meteor) na njihovem nebu, potem pa zatonil v pozabo, kot da me nikdar ni bilo..
mislim na zdaj in na tiste, ki jih srečujem pri prostovoljstvu; včasih se koga dotaknem in včasih ne... kdaj se celo iste duše enkrat dotaknem in drugič ne - in tisti ne-ji ranijo, ker mislim (ker si domišljam?), da k vsem pristopam kakor opora, kakor pomoč, nikakor pa ne sovražnik...
ampak saj vemo, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni, moja menda še posebej.
mislim na ptico.
če ljubezen ne more delati čudežev,
zakaj potem je?
celo v službi imam pri mojih ljudeh kdaj občutek, da... nisem glih del njih. čeprav vedno stojim za njimi. in najprej in najbolj od sebe zahtevam predano in trdo delo.
mogoče bi moral obrniti svoje vprašanje in reči, zakaj bi me pravzaprav kdo imel rad?
biti dober, biti nežen, biti ljubeč... najbrž si vse to samo domišljam v tistih neumnih trenutkih, ki so včasih svetli in včasih ne, in zato dobivam nazaj to, kar pač dobivam.
nocoj se mi zdi,
da bi si moral pognati kroglo v dušo. in pozabiti.
da so spomini samo kazen za minulo srečo (in teh kazni ne bi več rad).
si odpihniti dušo brez vprašanja, kje je naprej.
morda je naprej:
postaviti sebe v center vesolja,
zajahati mesec in premakniti os časa stran od spominov,
prižigati in ugašati ljudi kot da so zvezde?
ne biti dober?
ne imeti srca?
morda pa je najbolj (edino) varno vsakomur odreči ljubezen že prvi dan.
4 komentarji:
dragi Matevž, hvala za komentar (seveda bo ostal med nama). rekel bi samo to: nisem angel, samo človek sem (pa še ta bolj temen) in nobene napake ni, razen, da se čutim preprosto preveč utrujenega, da bi lahko bil dober tolažnik, preveč, da bi sploh lahko bil tolažnik. morda bi moral najprej... razplesti samega sebe.
berem, razumem, čutim... in se tudi najdem, v marsikateri tvoji besedi. in sem v srcu hvaležen zanje. občutljivo in čutečo dušo imaš, tega ne smeš pozabiti. zato upam, da ti govorijo tudi moje pesmi, tudi v časih teme.
bodi dobro in drži se,
a.
ej Aleks, sonček je /vsaj tu in zdaj/ , naj te malo požgečka pod nosom ;-)
Dragi Aleks, jaz bi rekel, da je vsakdo na svoj način Angel. Angel tistemu, ki ga imamo radi, za katerega smo kdaj v skrbeh, ob katerem smo kdaj srečni, zaradi katerega je življenje pestro. Ne bi rekel, da obstajajo temni Angeli (še posebej to nisi ti), saj vsak človek nosi v sebi svetlobo, dobroto in željo po ljubezni. Včasih je to čisto nekje globoko v notranjosti, prekrito z listjem vsakdanjosti, pomanjkanja časa in otopelostjo, prežeto s samoto in tihoto.
Tempo današnjega časa nas velikokrat pahne v utrujenost telesa. A bližina dviga. Tako telo, kot dušo. Ne rabiš biti tolažnik, da osrečiš sočloveka. Ne rabiš razplesti samega sebe, Včasih je dovolj samo prisluhniti človeku, mu dati priložnost, da odpre svoje (ranjeno ali srečno) srce, ga pobožati in zopet zasije nova svetloba.
Tvoje pesmi govorijo. Vedno. Tudi tiste temne. Saj veš, iz bolečine se rojevajo najlepši biseri. In sam sem hvaležen zanje. Vedno. Tako kot sem bil hvaležen in sem še (še vedno jih hranim) za vse tiste sončke, ki so me dvigali in mi dajali poguma za vsak naslednji moj korak. Pogrešam jih.
Bodi dobro tudi ti!
Matevž
-@ ej, dragi Veter, hvala! saj celo me kdaj, a veš!
-@ dragi Matevž, hvala še enkrat, iz srca in ful. tud jz pogrešam čas, ki je bil, besede, ki so bile... in tud jz ne maram tišine.
sončki, ja... spomnim se svojih starih izpovedi; in tvojih misli ob mojih pisanjih, da znam delati luknje v temo (morda pa sem jih res znal, kdove?). zdaj... s. bi sicer dejal, da imam v bistvu rad življenje in da zmeraj upiram oči proti nebu, ampak... so tudi teme. toda mogoče se bo moj bolj svetli del vendarle kdaj spet odrazil v več mojih besedah.
(morda bo svetlejši že moj mavrični muzej, ki mu ravnokar pišem prvi vpis)
svetlobe želim tudi tebi,
a.
Objavite komentar