tistega jutra, ko je padal dež

mogu da ljubim
oči tvoje snene
kad kiša pada
bit ću uvjek tu... * 

še zmeraj ne maram dežja. ne vem, ali res spira vse, tudi mene, ampak dež je pri meni skoraj enako depresija. duši. sivo oblačno nebo sivi pokrov nad mesti.

razen toplih poletnih neviht, ko grem ven brez dežnika, in sem v hipu premočen do kože. to mi je kul. ful.

noč ni bila lepa. v sanjah me je tlačila mora, prebujal sem se in razmišljal. o ne lepem (ali razmišljal v morečem snu?).

zjutraj se zbudim s poljubom (= me prebudi poljub... poljubi.). in obljuba (obljubam več ne verjamem, odkar. ampak včasih je kakšno zašepetano vseeno toplo slišati.). poljubi so mnogovorstni, predvsem pa povsod. rad imam taka jutra: željno moško telo in roke, ki božajo, iščejo, najdejo.
ljubiva se.


* ja, vem, da je to kao ena muska, ja