veliko premehko

včeraj (zdaj že predvčerajšnjim, pravzaprav) sem končal eno veliko delo v službi. nekako vesel - ali vsaj zadovoljen z zaključkom - sem bil. sam konec je bil drobno darilce: med čakanjem na taksi prijeten pogovor s zanimivim človekom, ki ga precej cenim. ko se posloviva, reče, se vidimo. (mogoče pa res še kdaj. o marsičem bi lahko še (s)tekla beseda. in zjutraj zaradi njega dobim en zelo nenavaden imejl (besede so včasih kot poteg z nožem: imejl je v redu, emajl nikoli (emajl je avtogol (samoudarec?) pod pas)).

popoldne me skoraj povozi utrujenost in proti večeru zaznam nevaren padec adrenalina. v somraku, lenobno z(a)vit na kavču, preveč crknjen, da bi se česa resnega lotil, listam po knjigah (listam je relativen izraz. ampak "brskam po knjigah" se mi niti za e-bralnik ne zdi dober). nazadnje pristanem pri city of night johna rechyja. pri "give me a thousand" me potegne vase. preberem celo.

povsem ponoči, ko zaprem knjigo (=bralnik), na netu berem o (meni osebno se zdi, da veliko premehkem) opravičilu (narekovaj?) malim nemočnim žrtvam zlorab (več kot sem o tej temi povedal v kdo se boji velikega moža, ne morem reči, ker bi samo popizdil. totalno. je ena tistih, ob katerih jz vidim rdeče in zavre kri.).

v ušesa vtaknem slušalke in poslušam patetično simfonijo. na ful. solze so vroče, en spomin pa je moj lastni lahen dotik: ko sem bil majhen, je bil čajkovski klasična glasba, v kateri sem se takoj našel in nekaj kasneje v to musko celo vstavil tekst. še zmeraj se mi zdi, da izgovarja to glasbo, še zmeraj je trdno zapisan v meni. še zmeraj mi govori. in jaz, se mi zdi, odgovarjam podobno kakor nekoč - in če je to odgovor na vprašanje, koliko svoje otroške duše nosimo s sabo skozi življneje, potem je odgovor, da kar veliko, očitno.

še vedno bi rad bil poti proti soncu. ali samo je ponekad dan.