na novo...?

obrnjen dan. večer, ki je kakor jutro. spomin je trdoživ, ker cveti, četudi ga zalivaš s solzami. moški, ki diši po poletju, in moški, ki diši, kakor da svet nima konca. ali tema še lahko... poboža dušo?

prvikrat sem se ljubil z njim nedolgo nazaj, toda dolgo in nežno. tehnično gledano, sva spala skupaj že prej. ampak tisto... bil je samo objem, ki greje prezebli duši. in zdaj se mi zdi - prvič - da se (vsaj malo) v mojem zidudoneba vendarle da najti razpoko, skozi katero vodi pot do moje duše (srca). ali pa tudi ne. ne prvič, mislim. a vsekakor prvič po dolgem času (kar ne pomeni, da je za tiste od prej pot zaprta. jasno, da ni, kot je jasno, da jih imam še vedno rad. celo zelo. kajti biti za zmiri moj pomeni natanko to: za zmiri.).

kako daleč bom spustil njega (če sploh), in kako daleč bom spustil sebe (če sploh), še ne vem. še vedno se bojim... prizadeti.

ta prvič pa se mi vendarle zdi kakor začetek pomladi. kakor začetek pesmi? prvi pomladni dan je (načeloma) tudi dan poezije. meni veliko pomeni oboje - pomlad in poezija. ne morem glih rečt, da se spomladi kaj posebej "prebujam", sem pa vesel, da se zdani bolj zgodaj in stemni kasneje, da je več svetlobe, da je več sonca. pravijo sicer, da je pomlad najbolj depresiven letni čas, a meni se zdi, da sem ponavadi (v povprečju) najbolj down v novembru (plusminus dvajset dni - kar pomeni, cca dvajset dni v oktobru in cca dvajset dni v decembru zraven). čeprav tudi februarja ne maram preveč.

rad imam junij, recimo. tako, zares. in v njem dan za praznovanje pomladi, ki je kakor prvi poletni dan.

čeprav torej mogoče zame še ni čisto zares pomlad, nekako vendarle je. kot tudi na dan praznovanja pomladi ni še čisto zares poletje, vsaj ne na koledarju, pa v meni nekako vendarle je.

kakor veja drevesa, ki je na novo ozelenela...?