torek, 28. februar 2017

moja beležnica

na projektu, kjer se trenutno udinjam (quite cool, actually), smo ob novem letu prejeli male beležnice, take kot moleskinove, samo z nekimi logotipi in koledarčkom in nekakšnimi kao pametnimi nasveti (no ja).

jz v glavnem ne pišem na roko, ker imam obupen rokopis (beri: srakopis) in večkrat težko kaj preberem za sabo. sezname za trgovino, ideje za službo ali za kaj napisat si zapisujem v mobilca in tako je beležka nekaj časa ležala na moji pisalni mizi v službi, potem doma, potem na nočni omarici…

potem sem po naključju dobil en še kar fini kuli za zraven in, navsezadnje, zakaj pa ne, sem si rekel, lahko bi, tako kot je Hervé Guibert zapisoval svoje dnevne vtise v zvezek (ki jih pravkar prebiram in ponavadi s težkim srcem zaspim, ker so žalostni in lepi, kakor ljubezen), v bežeko pisal kakšne svoje kratke impresije (bolj za na blog, recimo, ker nisem glih nek umetnik)…

in še preden sem čisto zares misel domislil do konca, se mi je na prvi list zapisalo,
fou de t. ...
hervé...
ou qui?
(fou de vincent je Guibertov roman in t. njegova najgloblja (čezsmrtna) ljubezen.

in tako ima beležnica - zdaj moja - svoj namen.

5 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Aleks, veš za kaj so meni osebne buklice (letni koledarčki ali beležnice) všeč in koristne; zato, ker vanje, včasih prilepim sprintano kakšno tvojo pesem (ne vprašam vnaprej za dovoljenje); ker vanje vpisujem naslove knjig, filmov, koncertov (ki so šle čez moje oči, ušesa) in nenazadnje, ime naključnega ljubimca. Ko čez leta brkljam po buklici.... se obraza za zapisanim imenom ne spomnim več.

Spoštujem te, duša.

aleks pravi ...

najrajši bi napisal - s kančkom radosti pod prsti - samo: res? (za moje pesmi)
a moram dodati - že zaradi tvojega spoštovanja (ki ga spoštujem, pa ne glih razumem - kako vidim sebe, govorijo taiste pesmi): hvala; ker to je res kompliment. dovoljenje? ah, daj no... čeprav pišem iz sebe, iz močne notranje nuje, je nekaj posebnega vedeti, da najdejo pot, da kaj povedo, pomenijo...
meni pa se je kdaj zgodilo, i ne pitajući za ime... ampak nikoli nisem ničesar zapisal, razen tu in tam v pesem, kroki, verz (sometimes for my eyes only)... tiste, ki (p)ostanejo moji, pa itak nosim v sebi (čeprav tudi kdaj vstopijo v pesmi). tudi knjige in pesnike.
no, bomo videli. želim si... lepih vtisov za vpis (tudi tebi).
če sem zdaj bil predolg - vse je tudi z moje strani s spoštovanjem.
a.

Jan pravi ...

Dragi naš Aleks,

bo moč tudi kaj prebrati iz te tvoje nove beležke?

LPJan

Veter pravi ...

Kot kaže smo si malo podobni, malo različni… Jaz si pišem v telefon, kaj dogaja: filme in fante… če si le zapomnim ;-)))))

Kaj hočeš, Veter je veter je veternjak ;-)

aleks pravi ...

-@ Jan, gotovo da. sooner or later.

-@ ej, moj Veter, lepo pihaj še naprej,
a.