S knjigo sem se prvikrat srečal prav v tem času pred desetimi leti in marsikateri zapis ali zgolj drobec zapisa je ubesedoval neke oblike mojih težko- ali celo neizrekljivih lastnih občutij, še najbolj povezanih s pogrešanjem, ter občutij, ki sem jih skozi nekaj let prej (za)slutil v nekom bližnjem. Ki je tudi danes z menoj. In jaz z njim.
Barthesa, žalostno zaljubljenega v angelsko lepega Hervéja (Guiberta, avtorja, ki mi je sicer najbližji v svojih dnevnikih) po svoje rad berem; všeč mi so mi dnevniški zapisi in Fragmenti ljubezenskega diskurza (za vedno pa obžalujem, da fragmentov gejevskega diskurza ni utegnil napisati)...
Letos je Dnevnik žalovanja izšel tudi v slovenščini v prevodu izvrstne prevajalke, gospe Suzane Koncut. Do mene je priromal v paketu; in če ga (še) niste brali: je branje za vsakogar, čigar žalosti... otožnosti... melanholije duše so globlje, kot je videti na prvi pogled.
2 komentarja:
Jsaz se bolj najdem v tvojih pesmih!
:-)
hvala in lepo bodi,
a.
Objavite komentar