gledam ga

gledam ga. kako ga od strani opazuje, in potem reče, nekako mimogrede, kako ima majhne, skoraj brezbarvne oči.

gledam ga. kako ga od strani opazuje, in potlej navrže, nekako z odporom, da bi se moral obleči bolj svojim letom primerno, saj zagotovo že kakšnih petdeset let ni več najstnik (seveda pretirava, za kar mnogo let).

gledam ga. kako ga od strani opazuje, in potem, ko odide, s klovnovskim izrazom na obrazu oponaša njegove včasih narahlo poženščene kretnje, njegov živčni smeh in pripominja, da sploh ni duhovit, ampak da samo duhoviči in mu je jasno, da se šalam nihče ne smeji (kvečjemu njemu, dodaja v podtonu) - in mu je, logično, potlej nerodno zato.

gledam ga, kako od strani opazuje njegovo odsotnost zaradi službe, in komentira, kako se totalno preveč hvalisa s svojim (ne)delom, kot da je pravkar rešil svetovni mir, v resnici pa zgolj preklada papirje (dva spisa na dan) in da obstaja velika nevarnost, da se bo nekega dne prebudil spremenjen v velikanskega mrčesa kot tisti samsa iz kafke (in nato zamrmra s stisnjenimi zobmi, če to že ni).

gledam ga, kako neprestano po malem napeljuje pogovor nanj, govori o njem, tako, opravljivo, posmehljivo, zbadljivo, včasih celo malo žaljivo... in nisem prepričan, da mu je zoprn sploh - bolj se mi zdi, da je neuresničljivo zaljubljen vanj.

ampak on pravi, da niti v sanjah ni gej.