sivi jurij

včasih sem od žalosti kakor malo pijan...

poznate pesem o sivem juriju svetlane makarovič? bridka, in zareže do kosti... kot pač njene pesmi.

no, meni se zdi tako... kakor da bi to pomlad v meni bil sivi jurij (zeleni jurij je sicer eden meni ljubših likov iz slovenske folklore: pomladen, radosten, svež, optimističen. ki prinaša in ljubi življenje).

tak sivi čas je, ta pomlad... tak sivi čas so ti časi že nekaj časa. skoraj kot bi bil sivi jurij v meni že nekaj pomladi. ki se včasih zdijo kakor jesen.

ker jz... en korak naprej naredim, potem pride tisoč in en strah: vrtoglavi pogled(i) v črn vodnjak, ki mu ni videti konca. in grem dva nazaj.

pa vem, da je pravzaprav dragoceno že samo življenje.

ali morda prav zato.

česa bi se zdaj sploh zares razveselil? kratkega potepa nekam drugam? dneva na mojem morju? knjige pesmi? besede ptice?

ne vem. bi moral poskusit.

fuj teden

bljak.

teden je bil res zajeban na popizdit.

vsak dan posebej, po svoje (vmes sem enkrat celo cinično pomislil - in se grenko posmehnil sam sebi - da bi se vsi, ki me sovražijo, cel teden lahko imeli prav fajn na moj račun. vem, da ni lepa misel in me je malo sram, ker se mogoče sploh ne bi nihče, ampak... bila je tam.).

v nedeljo med dolgo vožnjo na kavo (ki je kao izlet) pogovor o tem, kaj moramo, moremo in smemo storiti za druge.

ali bi jaz res vedno (pre)več?

prespim doma. čeprav bi bilo morda bolje, če bi bil... nekje drugje.

***
(v ponedeljek grem in si kupim eno knjigo. tako, za dušo.)